Člani komisije: Pia Brezavšček, Blaž Lukan, Sabina Potočki
NAGRADA ZA ŽIVLJENJSKO DELO: Mateja Bučar
KOREGORAFINJA: Andreja Rauch Podrzavnik
PLESALEC/PERFORMER: Jurij Konjar
PEDAGOG: Kolektiv SVŠGL: Maja Delak, Mojca Dimec, Nina Fajdiga, Andreja Kopač, Vita Osojnik, Sinja Ožbolt, Špela Repar Lomovšek, Petra Pikalo, Dušan Teropšič, Nataša Tovirac, Tina Valentan, Urška Vohar in ravnatelj šole Alojz Pluško
OBLIKOVALEC ZVOKA: Tomaž Grom
OBLIKOVALEC SVETLOBE: Luka Curk
KRITIK, TEORETIK, DRAMATURG: Jasmina Založnik
PRODUCENT: Petra Hazabent
ŽIVLJENSKO DELO
Mateja Bučar
Mateja Bučar že dobrih dvajset let kontinuirano deluje kot neodvisna koreografinja na slovenski sodobnoplesni sceni. Ko je njeno profesionalno baletno izhodišče trčilo s konceptualnimi in formalnimi možnostmi sodobnega plesa, s katerim se je srečala v tujini in v Plesnem teatru Ljubljana, je iz plesalke prerasla v koreografinjo. Da razmerje med eno in drugo vrsto plesa vseeno ni povsem enostavno, pa je skozi koreografski jezik dala vedeti že v enem izmed svojih zgodnjih del Disciplina kot pogoj svobode. Od takrat nas redno preseneča s samosvojimi, konceptualno in vizualno izčiščenimi uprostorjenji plešočih teles. Telesa v koreografijah Mateje Bučar niso samozadostna v avtonomnem plesnem izrazu, ampak so v aktivnem razmerju s scenografskimi objekti, bodisi fizičnimi, bodisi projiciranimi, katerih avtor je navadno njen tako umetniški kot življenjski sopotnik Vadim Fiškin. Tehnologija in scenografija nista nikoli same sebi namen, ampak sta tesno prepleteni s premišljeno koreografijo, ki ni v nobenem pogledu redundantna in ji uspe telo shematizirati tako, da skozi golo formo spregovori kar najbolj obče. Take so denimo zgodnje predstave Ugodje v neugodju, Dependance, Telborg, Media-Medici, O Quadrat in Room&Road, ki je lani doživela svoj remake. To so nedvomno predstave, ki so pri marsikom izmed slovenskih ustvarjalcev in premišljevalcev plesa spremenile način, na katerega je mogoče misliti ples. Mateja Bučar je umetnica, ki ne podlega diktatu novega, ter pusti umetniški ideji več emanacij. V novejših delih, kakršna so Sorry, out of ideas, Bila bi palma in Point-less vztraja pri raziskovanju prepleta plesnega telesa in tehnologije, ki sta v medsebojnem razmerju ponovno vzgib za (re-)prezentacijo nekega bolj temeljnega problema človekovega bivanja. V najnovejših delih pa koreografinja prestopa prag gledališča in se odpravi v javni prostor. Njeni nadvse diskretni, a še vedno formalno izčiščeni in konceptualno jasni posegi v urbani prostor, kakor se jih loteva v delih Zelena luč, Parkiranje pakiranje in Nedoumljivi, odpirajo novo poglavje v njenem opusu in pomembno prispevajo k zbirki sodobnih del, ki razširjajo naše razumevanje sodobnega plesa in koreografije. Ta nagrada naj ne bo zaviralni moment za danes prav kakor nekoč aktivno in prodorno avtorico, ki je sodelovala z več generacijami plesalcev, ampak naj pomeni poklon in priznanje za dosedanji neprecenljiv prispevek k razvoju sodobnega plesa pri nas ter spodbudo za nadaljnje ustvarjanje.
KOREOGRAF / AVTOR
Andreja Rauch Podrzavnik
Koreografije Andreje Rauch Podrzavnik se odvijajo v presečišču med vsakdanjostjo in njenim estetskim preseganjem ter med koreografijo in antropologijo. V predstavi Čas telo trio (2013-2014) tako spremljamo ples skozi antropološko raziskavo, in to predvsem v povezavi z otroki in starostniki; ta ni »znanstvena«, temveč poetična, a tudi več kakor to: izkorišča elementarno empatijo, sposobnost vživetja, komunikacijske veščine in pa dar za hipno prevajanje razkritega in najdenega v smiselno koreografsko formo. Efemerne oblike, komaj zaznavni premiki, ki bistveno učinkujejo na človekove-ustvarjalčeve-gledalčeve kognitivne in receptivne sposobnosti, želja ustaviti tok časa (od tod zatekanje v »muzej«), ga oblikovati, a hkrati zavest o njegovi mimobežnosti, od katere je vendarle mogoče kdaj pa kdaj odkrhniti delec življenja samo zase: tako bi lahko označili koreografsko delo Andreje Rauch Podrzavnik. Andrejin ples v zadnjih dveh letih (sem sodijo tudi projekti Nezaznaven vzgib, Telo v hiši, hiša v telesu, Gib in glas in Neavtorizirano) je bolj relacijski kakor »estetski«, v njem je več odnosov kakor stanj, več statike kakor gibanja, več misli kakor prispodob; ob tem pa obilica elementarne človeške radovednosti, »naivnosti«, pričakovanja nepredvidljivega, nove definicije »dogodka«. Skratka: čista odprtost in močno vedenje, kaj vse je še v plesu mogoče.
PLESALEC / PERFORMER
Jurij Konjar
Ples je za Jurija Konjarja edini možen medij, v katerem lahko kot umetnik diha. Ko ga vidimo plesati, nam postane jasno, da je ples njegov modus vivendi. Ta pa ga, zaradi vse prej kot idealnih pogojev dela, sili v neko drugo vrsto gibanja, v sodobno umetniško nomadstvo, ki poteka od rezidence do rezidence. Nomadstvo ni samo zunanji pogoj, ki ga umetnik sprejme na račun svojega dela, ampak postane produktiven del samega načina, kako do plesa pristopa. To se zgodi tako na ravni vsebine, denimo v avtorskem solu Za Juliana Mer-Khamisa, kjer se brez nepotrebne patetike loteva vprašanja umetnikove vloge v dani družbeni situaciji, ki jo prekarni nomadizem nemalokrat ohromi. Še bolj pa na ravni forme – v delu Still nasproti dejstvu nenehnega gibanja išče stalnost, oporno točko, nek »score«, ki bi lahko v tej neizbežni mimobežnosti vsakokrat odprl polje za dogodek srečanja. Kljub tudi drugim uporabljenim izraznim sredstvom je za Konjarja vsakokrat prav ples tisti, ki dogodek omogoča, je nosilec tistega presežnega in neizrekljivega. Konjar za ples vselej rajši izumlja nove načine njegovega obstajanja, ki so smiselni za vsako posebno situacijo njegovega pojavljanja, kot pa da bi se podrejal obstoječim strukturam ali diktatu fiksne koreografije. V tem smislu je še posebej dragocen njegov prispevek k pojmovanju in praksi plesne improvizacije. Njegovo plesno telo ima lastnosti radovednega otroka v igri, saj ples obravnava kot neizčrpno polje možnega, ki se ne ustavlja pri običajnih rešitvah, ampak vedno najde tisto »še nekaj«. To pa je vseskozi že čuteče in misleče telo, ki v sredo svoje nedvoumne virtuoznosti povsem koncizno umešča tudi nenadne ustavitve, sinkope, spotikljaje in nevarne pregibe in tako rahločutno pripoveduje zgodbo nekega življenja.
PEDAGOG
Kolektiv plesnih pedagogov Srednje vzgojiteljske šole in gimnazija Ljubljana (SVŠGL) – umetniška gimnazija, smer sodobni ples: Maja Delak, Mojca Dimec, Nina Fajdiga, Andreja Kopač, Vita Osojnik, Sinja Ožbolt, Špela Repar Lomovšek, Petra Pikalo, Matjaž Predanič, Miljana Sgerm, Dušan Teropšič, Nataša Tovirac, Tina Valentan, Urška Vohar, Matej Voje in Ana Čigon ter ravnatelj Aljoz Pluško
Pedagoški program SVŠGL – umetniške gimnazije, smer sodobni ples, že od leta 1999 dijakom omogoča, da svojo nadarjenost za ples in gledališče razvijajo na temelju strokovno preverjenih in kvalitetnih vzgojno-izobraževalnih pristopov, s poudarkom na razvoju individualnih kvalitet. Zato ne čudi, da je med maturanti SVŠGL na plesnem področju vse več aktivnih in kar nekaj vrhunskih plesalcev in mladih koreografov, ki so zaključili šolanje po tem programu. Iz zadnjih dveh letih moramo izpostaviti Pred-premiero in Večer solov v letih 2013 in 2014: obe prireditve sta na najboljši način predstavili tako kvalitetno delo pedagogov kot napredek in dosežke mladih plesalcev. Kljub mladosti dijaki poleg sodobnoplesne tehnike obvladajo tudi vse potrebne odrske veščine in spretnosti. Vsakoletno Pred-premiero in Večer solov zaznamuje zanimiva in aktualna tema, povezana s sodobnim plesom, ki jo dijaki pod vodstvom prizadevnih plesnih pedagogov skupaj predelajo. Na ta način so enakovredno vključeni v kreativni proces, improvizacijo in lasten angažma na vseh nivojih izobraževalnega procesa, tako pri teoretičnih kot praktičnih predmetih. Obe prireditvi sta bili po umetniški plati, odmevnosti in številčnosti tako nastopajočih kot publike izredni odrski doživetji. Med dosežke sodita tudi uspešno izvedena mednarodna izmenjava slovenskih in čeških plesalcev in pedagogov SVŠGL in Duncan Centra iz Prage v letu 2014, ki so pod mentorskim vodstvom Maje Delak izvedli plesno predstavo v Ljubljani in Pragi, in pa vzpostavitev pilotskega projekta PRAKTIKUM, enoletnega aktivnega usposabljanja in izobraževanja na področju sodobnega plesa, namenjenega maturantkam in maturantom SVŠGL, pa tudi vsem aktivnim profesionalnim in polprofesionalnim plesalcem in plesalkam v letu 2014/2015.
S plesalci, ki jih usposobi pedagoški kolektiv SVŠGL, se nam ni treba bati prihodnosti!
OBLIKOVALEC ZVOKA
Tomaž Grom
Vsestranskega glasbenega in zvočnega inovatorja Tomaža Groma dobro poznajo v glasbenih, plesnih, gledaliških in filmskih krogih, tako znotraj kot zunaj nevladne umetniške scene. Že dolga leta je pomemben soustvarjalec tudi na polju sodobnega plesa, kar potrjujejo številna sodelovanja s koreografi in plesalci od leta 1996 do danes. Kot skladatelj, improvizator, kontrabasist, član številnih zasedb, pa tudi kot perfomer, mentor in nepogrešljiv programski vodja zavoda Sploh s širokim angažmajem pravzaprav presega ozkost kategorije »oblikovalec zvoka«. Nagrado mu zato podeljujemo za različne glasbeno-zvočne presežke, povezane s sodobnim plesom: za izvrstno avtorsko glasbo in oblikovanje zvoka v predstavah Huda mravljica in Sokol! in v performansih Vie Negative, za domiselni avtorski koncept in izvedbo kreativne delavnice Z zvokom o plesu v sodelovanju s Špelo Trošt in produkciji Zavoda Sploh in za njegovo neprecenljivo vlogo idejnega pobudnika in programskega vodje NEFORME, redne serije glasbeno-plesnih improvizacij, ki plesalcem in glasbenikom že nekaj let omogoča medsebojno izmenjavo in refleksijo ustvarjalnih principov in postopkov, občinstvu pa dragocen vpogled v ustvarjalne potenciale na omenjenih umetniških področjih. Naj nagrada letošnjemu nagrajencu služi tudi kot zaveza, da kljub vsestranskemu angažmaju ostane zvest sopotnik sodobnega plesa tudi v prihodnje.
OBLIKOVALEC SVETLOBE
Luka Curk
Luka Curk je vodja odra v Centru kulture Španski borci ter svetlobni in zvočni oblikovalec. V zadnjih dveh letih je opazno svetlobno oblikoval več predstav, izvedenih v njegovi matični ustanovi (npr. Huda mravljica, Sokol!, Dramaturgija upora, Ni manifesta), pa tudi drugod (Sezona lova, Namišljena resnica, Novodobni nomadi, Pas de tea). Kot oblikovalec svetlobe se zna Luka Curk kreativno prilagoditi na tehnične možnosti, ki jih ponuja posamezno prizorišče, in z omejenimi sredstvi doseči maksimalne estetske in pomenske učinke. Tako v predstavi Sokol! s svetlobo prikliče obe plešoči figuri tako rekoč iz spomina in jima na prizorišču dodeli svetlobna otoka, v katerih odplešeta uvodni del predstave. Pomembna je igra senc, ki jo omogoča premišljena postavitev reflektorjev, s čimer na igriv način evocira neko temeljno razmerje svetlobnega oblikovanja, razmerje med svetlobo in temo. V predstavi Sezona lova Curkova luč tako rekoč nadomešča scenografijo: s pokončnimi neonskimi palicami v ozadju ter reflektorskima rampama levo in desno natančno omeji dogajalni prostor in ga skozi predstavo s premišljeno vpeljavo barve učinkovito spreminja, tako da se pred plesalci in gledalci odpira serija scenografsko, atmosfersko in dinamično raznovrstnih prizorišč oz. prostorov, ki jasno locirajo plesno dogajanje ne samo v estetskem, temveč tudi idejnem smislu. Enako nazorno, z delikatno uporabo barv in refleksov, spreminja in stopnjuje tudi raster plesnih tal, s čimer ponuja plesalcem možnost plesnih preklopov v različna emotivna in fizična stanja, ki jih zahteva uprizoritev.
KRITIK/TEORETIK/DRAMATURG
Jasmina Založnik
Jasmina Založnik deluje na plesnem področju v različnih vlogah: je umetniška vodja, producentka in umetniška sodelavka domačih in tujih festivalov, dejavna članica različnih konceptualnih ali organizacijskih plesnih pobud in dogodkov, teoretska performerka, predvsem pa plesna teoretičarka, dramaturginja in kritičarka. Širina njenega delovanja produktivno vpliva na njeno teoretsko in publicistično delo v dveh pogledih: pomaga ji, da lahko o plesu piše kot o »razširjeni praksi«, torej v povezavi s številnimi konteksti in razmerji, v katera ta vstopa, hkrati pa ga »bere in občuti« tudi v tistem dotiku z »oklevajočim« plesnim telesom, iz katerega ne raste samo ples kot tak, temveč tudi njegova refleksija oz. teorija. V zadnjih dveh letih je Jasmina Založnik delovala kot kritičarka na portalu SiGledal in Radiu Študent, kot avtorica teoretskih člankov v revijah Maska, Mentor, Teorija in praksa, Performance Research itn., kot dramaturginja, producentka in soavtorica projektov, kot so CoFestival, Hodi Mesto, ABCDE_F, Prestopi, Nova garda pleše itd. Jasmina Založnik je nujni sestavni del slovenske plesne scene, ki jo bogati s svojo teoretsko premišljeno in družbeno angažirano pisavo in ji na ta način daje tisto veljavo, ki jo potrebuje in si jo tudi zasluži.
PRODUCENT
Petra Hazabent
Petra Hazabent kot producentka, kuratorka in raziskovalka kulturnih politik sodeluje s številnimi domačimi in tujimi organizacijami in ustvarjalci na umetniški in kulturni sceni. Kljub mladosti (študij na FDV je leta 2008 zaključila s primerjalno analizo modelov kulturnih politik Nizozemske in Slovenije) ima za seboj bogat opus realiziranih projektov, pomembnih za razvoj sodobnoplesne in uprizoritvene scene tako v lokalnem kot mednarodnem pogledu. Nagrado Ksenije Hribar za producentsko delo v zadnjih dveh letih prejme za uspešno producentsko delo in programsko vodenje Festivala eksperimentalnega giba – NAGIB v produkciji Plesne izbe Maribor med leti 2008 in 2013; za idejni koncept, vzpostavitev in uspešno ter odmevno dvoletno delovanje mednarodne partnerske mreže eksperimentalnih plesnih umetnikov iz Slovenije, Hrvaške in Avstralije, ki poteka v obdobju 2012-2015, za ustanovitev Društva za kulturno produkcijo in afirmacijo umetniških procesov – Nagib v letu 2013, ki mu tudi predseduje, in za vzpostavitev prireditve Nagib na oder, ki predstavlja prvi poskus kontinuiranega mesečnega programa na področju sodobnih uprizoritvenih umetnosti, kakršnega v Mariboru do danes ni bilo.