Članice komisije: Maja Delak, Tina Valentan, Rok Vevar
NAGRADA ZA ŽIVLJENJSKO DELO: Marko Mlačnik
AVTORSKI in KOREOGRAFSKI OPUS: Andreja Podrzavnik
PLESALEC: Boštjan Antončič
PERSPEKTIVNA KOREOGRAFINJA: Anja Bornšek
PRODUCENTKA: Teja Reba / Mesto žensk
SKLADATELJ: Milko Lazar
MASKERKA: Tinka Prpar
PERSPEKTIVNA PLESALKA: Anamarija Klajnšček
TEORETIČARKA: Mala Kline / Maska
OBLIKOVALEC SVETLOBE: Janko Oven
POSEBNA NAGRADA KOMISIJE za predstavo Predmetenje: Jan Rozman
► ZA ŽIVLJENJSKO DELO
MARKO MLAČNIK
Avgusta 1999 Marko Mlačnik v kozmonavtskem centru Jurija Gagarina v Rusiji v obredu poslavljanja Gravitacija nič / Biomehanika Noordung skupaj z nekaterimi ključnimi artefakti iz časa domačih zgodovinskih avantgard ter z nastopajočimi, ki so reprezentanca poglavitnih plesnih in gledaliških paradigem druge polovice dvajsetega stoletja ter njihovih prihodnosti, zalebdi v breztežnosti. V tem ikoničnem trenutku, ki je zabeležen s kamero, je Marko Mlačnik živi in enigmatični umetniški emblem, ob katerem se gledalcu nehote zastavi vprašanje, kdo je umetnik in kaj predstavlja.
Marko Mlačnik je svojo plesno pot začel v krogih Studia za svobodni ples. Na začetku osemdesetih so s Sinjo Ožbolt in Ksenijo Hribar, že v okviru Slovenskega mladinskega gledališča in kolektiva Danes, zadnjikrat opravili temeljne korake za ustanovitev Plesnega teatra Ljubljana. Uresničevanje koreografskih in plesnih potencialov, s katerimi se je moral pri nas sodobni ples vzpostaviti na novih, profesionalnih temeljih, pa je Mlačnika zaposlovalo s konkretnimi plesnimi vlogami, soustvarjanjem plesnega konteksta in posameznimi predstavami od Adagia, Schubertovega kvarteta, Koncerta, Alpskega sanjarjenja, Izgubljenega opusa št. 2., Nostalgije in Panoptikuma do Odisejevega povratnika, če se osredotočimo zgolj na nekatere. Sodeloval je s Ksenijo Hribar, prav tako z večino svojih plesno koreografskih kolegov iz Plesnega teatra Ljubljana: Majo Milenović Workman, Sinjo Ožbolt, Tanjo Zgonc, Matjažem Faričem, Branetom Završanom in Matejo Bučar. Leta 1987 je za svoj dotedanji plesni opus prejel nagrado Zlata ptica.
A Mlačnik v umetniškem smislu ni niti nedvoumna umetniška funkcija niti identiteta, prej razlika, saj se onstran funkcij, disciplin, področij in paradigem ponavlja in presega kot odločilna umetniška vez med njimi: kot koreo-inženir antologijskih del scenskih umetnosti, ki so se v zadnjih štirih desetletjih lahko koreografsko utelesila z njegovim znanjem, domišljijo in posredništvom. Z njim se ta umetnost ni zgolj pretvorila v Čas, ampak je svoj Čas lahko sploh ustvarila. Postala je paradigma.
Mlačnik je od vsega začetka ključni sodelavec Dragana Živadinova pri koreo-inženiringu bio-mehaničnih umetniških del retrogradnega pakta Neue Slowenische Kunst in bio-mehatronski soustvarjalec postgravitacijske umetnosti: od Gledališča sester Scipion Nasice, preko Rdečega pilota in Fiata do projektov Noordung in njihovih derivatov. Z Vitom Tauferjem, s katerim sodeluje od legendarnega režiserjevega prvenca Razredni sovražnik leta 1982, se leta 1996 koreografsko podpiše pod antologijsko delo Silence Silence Silence. V Slovenskem mladinskem gledališču s svojo telesno plastičnostjo kot igralec ter kompozicijsko-konstrukcijskim znanjem kot koreograf sooblikuje enciklopedična dela tega gledališča. Za vlogo Šahzemana Slepega v Pandurjevi Šeherezadi leta 1989 prejme nagradi na sarajevskem MESS-u in beograjskem BITEF-u. Mlačnikova umetniška vez se od omenjenih postaj širi do Eksperimentalnega gledališča Glej, Muzeuma in Anton Podbevšek Teatra.
Marko Mlačnik je kot avtor podpisan zgolj pod peščico koreografskih in plesno-gledaliških projektov – Nekaj za nič (1995), Levi terorizem (2008), Zadnji ples Nižinskega (2010) – ter pod predstavo Ton-ka (1992) v soavtorstvu z Matejo Bučar, vendar je v novejši zgodovini sodobnih scenskih umetnosti pri nas s svojim koreografskim in plesnim umetniškim delom verjetno najznamenitejši avtor v senci. Če želimo doumeti širino in rizomatičnost domačega sodobnoplesnega projekta, ki mu je v osemdesetih in devetdesetih letih dal nov zagon kolektiv z imenom Plesni teater Ljubljana, afiniteto po znanjih, s katerimi so različnim oblikam scenskih umetnosti telo zagotavljali prav njegovi člani, se moramo spopasti z umetniškim opusom Marka Mlačnika. Njegova razsežnost je osupljiva. To je umetniški emblem, ki se avgusta 1999 dvigne s tal in zalebdi v breztežnosti. Plesnemu in koreografskemu delu Marka Mlačnika s ponosom podeljujemo nagrado Ksenije Hribar za življenjsko delo.
► Avtorski in koreografski opus
Andreja Podrzavnik
Koreografinja in »plesna umetnica«, kot se označuje Andreja Rauch Podrzavnik, je v zadnjih dveh letih svoja plesna in plesno-kompozicijska znanja, ki so se leta akumulirala, skupaj s svojimi sodelavci pretvorila v vrsto vrhunskih odprtih plesnih del. Predstava Kar ostane, kolektivni improvizacijski format, naslovljen po dnevu v tednu in uri pričetka, serija Posebnih izdaj ter eksperimentalna koreografsko-galerijska sestavljanka Trajanje pričajo o neustavljivosti njenega plesnega dela.
Koreografsko delo Andreje Rauch Podrzavnik se je v zadnjih letih izčistilo v zrel plesno- kompozicijski idiolekt, v katerem so se različni prostorski in časovni volumni ter razmerja, pa neizčrpne kinetične dinamike in njihova telesa namnožili v neštete sestavljive možnosti, ki pa se na svoj osupljiv način vselej utelešajo – tako se zdi – kot edina izbira; presenetljivo, sveže in – resnično. Andreji Rauch Podrzavnik podeljujemo Nagrado Ksenije Hribar za koreografski opus zadnjih dveh let, saj je njeno umetniško delo za domačo sodobnoplesno skupnost zgled in zaveza.
► Perspektivna koreografinja
Anja Bornšek
Plesalka, koreografinja in plesna pedagoginja Anja Bornšek, ki v zadnjih letih svoje delo razporeja med domačin in nemškim plesnim prostorom, je v zadnjih dveh letih nastopila v odprtih delih Kar ostane Andreje Rauch Podrzavnik in Samo za danes Maje Delak in v projektu Sonihanja, kjer je sodelovala z OR Poiesis, ter se skupaj s Tino Valentan in Barbaro Kanc podpisala pod kolektivno koreografijo Oči, ki letijo. Spekter plesnega dela Anje Bornšek je širok, saj je njeno umetniško telo s poznavanjem sistemov fundamentalne kinetike, t. i. somatskih praks, vselej poslušalec in izvajalec hkrati, izkušnja ter njena zaznava in misel. Prav s temi znanji in perspektivami lahko vstopa v različne situacije s svojo specifično plesno čuječnostjo. V njeno gosto plesno trenutnost je vselej naseljen čas, s katerim nam postanejo plasti njenih telesnih izkušenj blizu, tako blizu, da se začnemo z njenim plesom ali tudi z zelo destiliranimi odrskimi akcijami pogajati o prihodnosti posameznega trenutka. Na teh mestih nas zna Anja Bornšek presenetiti. Kadar gostuje v projektih drugih umetnic, njena plesna vloga nikoli ni zgolj interpretacijska ali izvajalska, ampak izrazito soavtorska, saj v teh nastopih hkrati nadgrajuje in razvija svoje lastne plesno-koreografske težnje in interese.
Nagrado Ksenije Hribar za perspektivno koreografinjo ji podeljujemo za njeno raznorodno avtorsko delo, ki ga domači sodobnoplesni prostor potrebuje.
► Plesalec
Boštjan Antončič
Delovna biografija Boštjana Antončiča je klasična zgodba plesne diaspore, ki z domačim plesnim kontekstom ni pripravljena sklepati umetniških kompromisov. Antončič je že od leta 2005 stalni sodelavec Anne Therese de Keersmaeker in kolektiva Rosas in je danes eden izmed njegovih najvidnejših članov in nosilcev repertoarja. V muzikalno-arhitekturni koreografiji flamske mojstrice je postal svojevrsten plesni emblem, eden izmed partikularnih pogojev njenega koreografskega podpisa. Spekter del, v katerih je plesal – od D’un soir un jour, Bartók/ Beethoven/Schönberg – Repertory Evening, Steve Reich Evening, Zeitung, The Song, En Atendant, Cesena, Drumming, Vortex Temporum, Work/Travail/Arbeid, Mitten wir im Leben sind/Bach 6 Cellosuiten do The Six Brandenburg Concertos – je impozanten, vrsta omenjenih del, ki jih je po svetovnih plesnih odrih plesal v zadnjem dvoletnem obdobju, pa tvori stalni repertoar enega najpomembnejših koreografskih korpusov našega časa. Plesnemu delu Boštjana Antončiča želimo s to nagrado izkazati priznanje za vrhunske umetniške dosežke, ki navdajajo s ponosom in v domači plesni prostor prinašajo zgled, ki ga ni mogoče spregledati.
► Producentka
Teja Reba / Mesto žensk
Plesalka, performerka, koreografinja, producentka in kuratorka Teja Reba je že poldrugo desetletje neustavljiva ustvarjalna in umetniška sila domačega sodobnega plesa, sodobnih scenskih umetnosti in drugih umetniških in kulturnih praks. Poleg posameznih umetniških del, ki so se zaradi svoje radikalnosti večkrat izmuznila javni afirmaciji, je bila Teja Reba v zadnjem obdobju odločilna in vplivna snovalka produkcijskega sistema in kuratorskih vsebin festivala Mesto žensk ter aktivna zagovornica vključevalnih programskih in kulturnih politik, ki zagotavljajo zasluženo vidnost umetnicam, kulturnih delavkam in ustvarjalkam, z njimi pa posredno vsem nevidnim in izključenim družbenim skupinam. Kuratorske in produkcijske politike Teje Reba so feministične: iz različnih tradicij zgodovinskih in sodobnih feminizmov izhajajo z zavestjo, da so oblike družbenih marginalizacij, seksizmov, mizoginije, rasizmov in fobij vselej povezane z razrednimi vprašanji in profiti, ki oblike izključevanj vselej kapitalizirajo. Kompleksnost in razsežnost kulturnega in umetniškega dela Teje Reba sta monumentalni in daljnosežni.
Nagrado Ksenije Hribar za dosežke na področju produkcije ji podeljujemo, da bi afirmirali njen doprinos k razvoju sodobnega plesa ter k vidnosti in delu umetnic, ki na tem področju – bodimo neskromne – prevladujemo.
► Skladatelj
Milko Lazar
Skladatelj, dirigent in pianist Milko Lazar že vrsto let sodeluje z domačimi sodobnoplesnimi in baletnimi umetnicami in umetniki. Četudi pri svojem sodobnem umetniškem delu uporablja in obvladuje klasičen in moderen skladateljski instrumentarij, njegova glasbena ustvarjalnost vendarle sega do eksperimentalnih postopkov t. i. novih godb, ki glasbeno krajino razumejo izjemno široko in pri katerih je legitimno marsikaj, kar skladatelj zna, rabi ali zasliši. Širino svojega glasbenega podjetja, ki lahko z različnimi skladateljskimi, poustvarjalnimi in performativnimi sredstvi naslovi in problematizira proizvodnjo glasbe v sodobnem kulturnem sistemu, ne da bi se odreklo neposrednim soničnim učinkom, je z Lejo Jurišič udejanjil v izvrstni koreografiji De Facto (go with yourself), ki bi jo lahko označili kot koreografsko situacijo, saj v njej situacijske meje spregovorijo s svojimi kulturno- proizvodnimi protislovji. Milko Lazarju tako podeljujemo Nagrado Ksenije Hribar za njegovo skladateljsko in izvajalsko delo v zadnjem dvoletnem obdobju in se hkrati zavedamo, da se mu lahko s tem hvaležno oddolžimo za njegov glasbeni doprinos k razvoju domačega sodobnoplesnega področja.
► Maskerka
Tinka Prpar
Gledališka in filmska maskerka Tinka Prpar je v zadnjih letih eno redkih imen pri nas, ki se umetnosti maske loteva raziskovalno, študijsko, z nenasitno potrebo po širjenju tehničnih znanj in hkrati s pretanjenim vsebinskim posluhom za pretvorbo fiziognomskih obraznih in telesnih potez v domišljijski, histrionski karakterni znak ali telesno abstrakcijo. Tinka Prpar tovrstne vsebine razume in jih s svojimi ustvarjalnimi, umetniškimi orodji tudi misli. S svojim eksperimentalnim in raziskovalnim delom je umetnost maskiranja od natančnega poznavanja odrske šminke z raziskavo silikonskih aplikacij razvila v mojstrstvo, ki bodisi v filmu bodisi v gledališču telo pretvori v popolno, mestoma tudi monstruozno drugost. Vsem, ki se s tovrstnim delom ne ukvarjamo, je težko predstavljivo, kako dolgotrajen študij tehnoloških procesov je za to potreben in koliko poskusov je neuspešnih, da bi veščina maskiranja prišla do uspešnega rezultata. Ob eroziji poklicev, ki smo jim na področju sodobnih scenskih umetnosti in sodobnega plesa priča v zadnjih dveh desetletjih zaradi produkcijskih razmer, je tovrstno delo prava redkost. Njeno mojstrsko delo pri Tatovih podob je morda najbolj očitno pri igri s spolnimi registri, pri projektu Samo za danes je zanimiva igra med epidermalno homogenizacijo kolektiva in njegovimi razlikami, pri magistrskem delu Evin Hadžialjević z naslovom Kakor dih pa poigravanje med šminko in sipkimi materiali, ki se pretvarjajo v abstraktnega plesnega partnerja. Tinki Prpar podeljujemo Nagrado Ksenije Hribar za odrsko masko na področju sodobnega plesa.
► Perspektivna plesalka
Anamarija Klajnšček
Plesalka in koreografinja Anamarija Klajnšček je po zaključku programa za sodobni ples na SVŠGUGL leta 2014 odšla študirat na AHK v Amsterdam, kjer je leta 2018 zaključila študij na oddelku za moderni ples. Že v njenih gimnazijskih letih je bilo razvidno, da se lahko njen izjemen plesni talent, delavnost, inteligenca in potreba po razumevanju plesne umetnosti razvijejo v vrhunsko umetnico. Tako je že v času svojega študija sodelovala z vrsto koreografskih kolegic in kolegov, kot so Keren Levi, Roser López Espinosa, Julio César Iglesias Ungo, Uri Ivgi, Johan Greber in Milan Tomášik, po zaključku študija pa so jo sprejeli v ansambel TanzMainz v Nemčiji, kjer je delala s koreografinjami in koreografi, kot so Sharon Eyal, Guy Nader, María Campos, Guy Weizman in Roni Haber. Anamarija Klajnšček živi in dela v Barceloni, kjer sodeluje z Roser Lopez Espinoza, nazadnje je nastopila v novi produkciji Trama. V letu 2020 je s sodelavcem Magijem Serro ustvarila duet COSSOC, v katerem ustvarjalca stilno plesno kinetiko zvedeta na serijo temeljnih, materialnih gestnih dejanj, ki jih je mogoče brati pripovedno ali zgolj somatsko.
Anamarija Klajnšček je svoj plesno-kinetični instrumentarij tehnično izpopolnila do stopnje, da je kos izjemno širokemu spektru koreografskih in gibalnih izzivov, njena prožna plesnost pa lahko vstopi tako rekoč v vsakršno koreografsko dinamiko, ne da bi izgubljala svojo učinkovitost. Poleg nastopov pa cenimo tudi njeno ustvarjalno koreografsko ambicijo, potrebo po razumevanju, raziskovanju in razvijanju konceptov, v katerih bi se njeni plesni talenti povsem avtorsko utelesili. Anamariji Klajnšček podeljujemo Nagrado Ksenije Hribar za perspektivno mlado plesalko.
► Teoretičarka
Mala Kline / Maska
Plesalka, koreografinja in filozofinja Mala Kline je pri Maskini zbirki Transformacije leta 2020 izdala svojo doktorsko delo Gledališča Potencialnosti – Med etiko in politiko, v katerem filozofinja z Agambenovimi koncepti singularnost, materialnost, potencialnost in kontingenca premišljuje o negotovih, tekočih postopkih kolektivne in individualne subjektivizacije na primerih šestih izbranih umetniških del.
Z referenčnim spektrom filozofije biopolitike, italijanske radikalne misli, ki izhaja iz operaizma, strukturalizma in poststrukturalizma ter post-althusserjevcev, ter s sodobnimi teorijami scenskih umetnosti Mala Kline razvija mišljenje političnosti scenskih umetnosti v odnosu do življenja in nekropolitik sodobnega kapitalizma. Malo Kline zanimajo procesi prekinitev z režimi pričakovanih in kapitalizirajočih načinov udejanjanj, ki se mimo reprezentacijskih modelov uprizarjanja ukvarjajo s kritično modalnostjo dejanja, početja samega, da bi z umetniškimi in recepcijskimi aparati rekonfigurirali izkustvo skupnosti in skupnega izven semiotičnih ali bralnih dejanj.
Bolj kot vprašanje, kaj gledališče je, jo zanima, kaj in kako sodobno gledališče dela, kar dela, ali z besedami Hansa Thiesa Lehmanna, kako se scenske umetnosti od performativnih premikajo v aformativne oblike, na nulto stopnjo svojega početja, da bi se dokopale do Realnega, v katerem ponovno vzniknejo pogoji političnega. Dejstvo, da je umetniški opus Male Kline nerazumno obsežen in kvalitativno eden najbogatejših med umetnicami in umetniki njene generacije, filozofinji z izjemnim konceptualnim aparatom zagotavlja izkušnjo in analitični uvid presežne stopnje in nenazadnje kompleksno miselno jasnost.
Delo Gledališča Potencialnosti – Med etiko in politiko je tako v domačem kakor tudi v mednarodnem prostoru dosežek, unikum, ki seže onstran stereotipnih razmejitev teoretskih in umetniških talentov in dokazuje, da je možno avtonomno delovati na obeh področjih, da si področji vzajemno lahko zagotavljata navdihujočo snov in da brez domišljije ni ne enega ne drugega. Z velikim veseljem
Mali Kline podeljujemo nagrado Ksenije Hribar za področje teorije.
► Oblikovalec svetlobe
Janko Oven
Janko Oven je na področje uprizoritvenih umetnosti s svojimi tehnično-inženirskimi znanji vstopil v trenutku, ko so se veliki svetlobni učinki devetdesetih začeli umikati oblikam svetlob v postopkovnih uprizoritvenih in koreografskih pristopih, ki niso prenesli niti svetlobnih učinkov niti odrskih iluzij. Zavladala je svetloba minimalnih razlik, ki se je osredotočala na telesna in performativna gradiva. Izveninstitucionalni uprizoritveni sektor je zanj postal neformalna fakulteta oblikovanja svetlobe, na kateri so izkušnje, odločitve in premisleki začeli gostiti oblikovalsko domišljijo in koncepte. Oblikovalski spekter, s katerim je Janko Oven v zadnjih dveh letih umetniško soustvarjal koreografska dela, je izjemen. Zajema vse od svetlobnih kompozicij in konstrukcij do odprtih del, v katerih svetloba postane telo; aktiven in odziven plesni partner. Njegove svetlobne pisave so pretanjene, premišljene, celostne in relacijske. Leta 2018 je sodeloval pri tako različnih koreografskih delih, kot so Normal Veronike Valdes, Tja blizu Matevža Dobaja ter Samo za danes Maje Delak, leta 2019 v Treh verzijah prostora Barbare Novaković Kolenc, Tine Valentan in Maje Kalafatić, pri The Feline Project Dagmar Dachauer in pri Ctrl.Shitf.Esc Natalije Manojlović Varga, v zadnjem letu pa pri predstavah 2gether/Al(l)one Johannesa Randolfa in Jerce Rožnik Novak ter TRI psice, DVA planeta, ENA raketa Urške Vohar. Janku Ovnu za dosežke v zadnjih dveh letih z velikim veseljem podeljujemo nagrado Ksenije Hribar za oblikovanje svetlobe.
NAGOVOR STROKOVNE ŽIRIJE
Stara mestna elektrarna – Elektro Ljubljana, 15. 9. 2021
Spoštovane umetnice in umetniki, kulturne delavke in delavci s področja sodobnega plesa, spoštovana domača sodobnoplesna javnost,
Nagrade Ksenije Hribar od leta 2013 umetnicam in umetnikom, kulturnim delavkam in delavcem na stanovskem področju bienalno podeljuje Društvo za sodobni ples Slovenije. Letošnjo žirijo smo sestavljali: Maja Delak, Tina Valentan in Rok Vevar. Dovolite nam, da vas ob tej priložnosti na kratko nagovorimo.
Delamo na področju, ki je v zadnjem desetletju doživelo tako turbulentne pretrese, da bi si nagrado zaslužili vsi, ki sodobni ples še ustvarjajo, mislijo, zagovarjajo in skušajo od vsega tega tudi preživeti. Spričo razmer nihče od nas ne more računati na vidnejše premike na področju karierne dinamike. Naša motivacija je od drugje, plesno delo opravljamo, ker verjamemo v sodobni ples in nimamo izbire. To preprosto moramo početi in verjamemo, da naša kultura in družba tovrstno umetnost potrebujeta.
Sodobni ples nas uspe vselej znova spomniti, s kakšno samoumevnostjo in avtomatizmi ravnamo s človeškimi telesi v vsakdanjiku, njegovemu negativu. Telesa so vendarle vse, kar smo. Kar čutimo, v kar se zazremo, kar razumemo, mislimo in česar si želimo. Z njimi smo sposobni meriti in osmišljati čas, prostor, odnose med ljudmi in nenazadnje – dotik. V telesih se ne utelešajo zgolj identitete, ampak se v njih razvijajo tudi razlike. Slednje nam govorijo o tem, da se lahko telesa smiselno ponovijo, na kakšnem od nepredvidljivih mest, na načine, kakršni so nam bili nemara še trenutek pred tem popolnoma nedoumljivi, samo če imajo svoj pripadajoči čas. Sodobni ples močneje kot druge umetniške prakse priča o tem, kaj vse je mogoče narediti s človeškim telesom. Zaradi umetnosti plesa smo se sposobni čuditi najbolj razpoložljivim rečem in ugotavljati, kaj vse se zgošča v naših telesih. Da bi do tega prišli, so nam potrebni pogoji razvoja, ne rasti, možnosti razlik, ne samo identitet. Zato je plesno delo, kot ga razumemo v letošnji žiriji, razvojni oddelek, ne pa gotova manufaktura. Živimo v razmerah, ki nam ob vsakem trenutku in na vsakem koraku skušajo dokazati ravno nasprotno.
Izbor letošnjih nagrajencev nam govori o neverjetni vztrajnosti umetniškega dela na področju sodobnega plesa. O tem, da sodobni ples domačih umetnic in umetnikov nastaja tako doma, kakor v tujini. Da je to umetniška praksa, ki je ni mogoče zapreti v nacionalne okvire in zamejiti s tehničnimi ovirami. Govori nam, da se znanja in kompetence na področju akumulirajo tudi izven registriranih izobraževalnih programov in da je to neprekinjeni proces. Priča nam o izjemno širokem področju različnih znanj in kompetenc, ki se zgoščajo na našem področju. Govori nam, da je sodobni ples kot ustvarjalno stičišče vselej prepleten tudi z drugimi področji sodobnih scenskih umetnosti. Nenazadnje nam priča, da lahko obstane samo, če ne pristane na to, kar vselej že je, ampak zgolj če si želi postati kaj, kar doslej še ni bil. Govori nam tudi o tem, da lahko s koreografsko razgradnjo kakšne posebne izključenosti politično naslovi vsakršno tovrstno dejanje. In da se zna čisti sedanjik, v katerem se odvijajo predstave, razprostreti v čase onstran tega trenutka, saj se zaveda, da imajo telesa brez časa zgolj to lastnost, da zavzemajo prostor.
Vsem nagrajenkam in nagrajencem iskreno čestitamo.