Članice strokovne žirije: Dragana Alfirević, Teja Reba, Nataša Živković
Letošnji izbor nagrajenk in nagrajencev je poklon kolegicam in kolegom, ki že desetletja utirajo pot sodobnemu plesu, ter vzpodbuda najmlajšim in najdrznejšim med nami. Je tudi povabilo, da se uzremo v vseh naših razlikah, brez poskusa nevtralizacije in homogenizacije pristopov, nagnjenj in načinov dela. Naš izbor afirmira plesalke, plesalce kot avtorje, premišljuje vezi med ljubiteljskim in profesionalnim, se zaveda večnega lovljenja ravnotežja delujočih na našem področju, to je delovanja v različnih vlogah, ter izpostavlja pomembnost (so)delovanja onkraj nacionalnih meja, da ne bi zdrsnili v omejenost lastne provincializacije. Naj bo praznovanje nagrajenk in nagrajencev tudi priložnost, da se zahvalimo prav vsem, ki delujete in vztrajate na tem področju. Naša želja je, da afirmiramo posameznice, projekte in pojave, ki delujejo povezovalno in razvojno, in tiste, ki plesu zagotavljajo konstruktiven pogled v lastno preteklost in s tem njegov obstoj v prihodnosti – zato, da ne bi bivali zgolj v nenehnem zdajšnjem trenutku in njegovem preživitvenem modusu, temveč da bi skupaj ustvarili pogoje za lastno trajanje in kontinuiteto.
Upamo, da bo naš izbor razkril pester in neprecenljiv spekter pristopov, metodologij in praks in nas vse skupaj povabil na nadaljnja potovanja po meandrih vidnih in manj vidnih delov naše skupne, žilave in navdihujoče umetniške scene.
Nagrada za življenjsko delo
Iztok Kovač
Zapisan v plesno zgodovino kot sokol, ki je priletel z vzhoda in ki je z neverjetno hitrostjo vihtel svoja krila, Kovač prav zares nikoli ni nehal leteti.
Plesalec, koreograf, pedagog in umetniški vodja Iztok Kovač ni zgolj vrhunski ustvarjalec, katerega opus se razteza skozi več desetletij, temveč dobesedno pogonska sila slovenskega sodobnega plesa, ki mu je s svojo vztrajnostjo in vizijo uspelo utreti pot na evropsko tržišče in obenem spremeniti način razmišljanja o zasebni instituciji na področju umetnosti. Iztok Kovač je slovenskemu sodobnemu plesu zagotovil zaščitni znak in utrdil njegovo prepoznavnost v svetovnem merilu. Njegov opus obsega nekaj manj kot štirideset avtorskih projektov in plesnih filmov, vodenje mednarodne skupine En‑Knap in produkcijskega zavoda En-Knap ter ustanovitev in umetniško vodenje plesnega ansambla En‑Knap Group in Centra kulture Španski borci, ki javnosti poleg lastne repertoarne produkcije kontinuirano predstavlja tudi del slovenske in mednarodne sodobno plesne produkcije.
Prvo prelomnico v njegovem delu vsekakor predstavlja odmevna solo predstava Kako sem ujel sokola (1991), v kateri se nakažejo temeljne sestavine njegovega kasnejšega koreografskega dela, ki bodo – skupaj z vplivi takratnega belgijskega sodobnega plesa, kratkega sodelovanja v skupini Rosas, srečanja s Ksenijo Hribar in sodelovanja pri gledaliških uprizoritvah v slovenskem gledališču – utrle pot razpoznavni estetiki mednarodne skupine En-Knap, katere prva predstava Razširi krila (slon nerodni) doživi premiero leta 1993 na belgijskem festivalu Klapstuk, ki predstavo tudi producira. Mednarodno zastavljena skupina En-Knap, ki se leto kasneje formalizira tudi kot produkcijski zavod, v naslednjih 14 letih projektnega delovanja temeljno zaznamuje slovenski umetniški prostor z vzpostavitvijo tesnih sodelovanj s skladatelji, scenografi, dramaturgi, pri tem pa ves čas ohranja svojo zavezanost transnacionalnosti in večkulturnosti plesne skupine onkraj meja, kjer predstave soustvarjajo slovenske in mednarodne plesalke in plesalci. Kovač skupaj z njimi razvije specifične principe umetniškega ustvarjanja, ki se v predstavah odražajo v strukturni napetosti med zaprtimi deli in tistimi odprtimi, kjer v igro vstopi naključje, v vzpostavljanju koreografskega reda, ki ga improvizacija vedno znova zamaje, v telesu plesalk in plesalcev, kjer se ta nasprotja dobesedno utelešajo na robu med disciplino in svobodo, med gravitacijo in lebdenjem. Zlasti plesne filme pa zaznamuje še dodaten ambient, ki je zagotovo pripomogel k vzpostavitvi prepoznavne knapovske estetike. Ob tem je nujno izpostaviti, da se je na prehodu v 21. stoletje skozi skupino in zavod En-Knap formirala in vzpostavila tudi generacija koreografinj, ki so v tem kontekstu izvedle svoje prve avtorske produkcije in ki so kasneje nadaljevale svojo samostojno avtorsko pot; med najbolj prepoznavnimi Maja Delak, Andreja Rauch in Mala Kline.
Kot naslednjo prelomnico v Kovačevem delu lahko označimo leto 2007, ko ustanovi En‑Knap Group (EKG), prvi stalni sodobnoplesni ansambel pri nas. Novi format skupine je s seboj prinesel nove vsebine, nova organizacija pa je vplivala tudi na samo poetiko skupine, saj se je produkcija preusmerila na repertoarno delovanje. Od svoje ustanovitve je ansambel EKG, ki prav tako izstopa s svojo mednarodno plesno zasedbo, namreč sodeloval z mnogimi slovenskimi in mednarodnimi koreografinjami in gledališkimi režiserji ter ustvaril niz celovečernih predstav, njihov repertoar pa je predstavljan na domačih odrih ter rednih mednarodnih turnejah.
Ko leta 2009 zavod En-Knap prevzame vodenje Centra kulture Španski borci, ansambel s tem končno pridobi tudi svoje matično prizorišče, ob tem pa Kovač vstopi v naslednjo fazo svojega delovanja, saj poleg umetniškega vodstva EKG pozicionira Španske borce kot nov prostor, namenjen sodobnemu plesu: program obsega koprodukcije, gostovanja mednarodnih plesnih predstav in organizacijo plesnih festivalov, tekmovanj, improvizacijskih dogodkov, strokovnih srečanj ter vzgojno‑izobraževalnih in drugih (neplesnih) programov.
Naj poleg njegove zadnje avtorske predstave Domovina, ki je bila premierno uprizorjena leta 2021, v negotovem obdobju nove postpandemične realnosti, omenimo še projekt Oder360, v katerem lahko uzremo Kovačevo radovednost, zagnanost in neutrudljiv razmislek o poziciji in načinih prezentacije plesa v novih okoljih in okoliščinah, z novimi tehnologijami in za nova občinstva. Ravno s temi kvalitetami in osebnostnimi lastnostmi jeIztok Kovač ob vsaki prelomnici, v dostikrat nemogočih pogojih, uspel vedno znova vpisovati sodobni ples v zavest domače kulturne javnosti in hkrati prispevati k njegovi prepoznavnosti na svetovni ravni.
Nagrada za koreografski opus
Magdalena Reiter
Delo Magdalene Reiter nas vedno znova usmerja na tisto nikoli prav zares ulovljivo identiteto plesa, na njegovo uhajanje ubesedovanju, na njegovo nenehno nastajanje in spreminjanje pa tudi na njegovo nadnacionalnost – plesa onkraj besede, torej tudi onkraj jezika kot temelja neke morebitne narodne identitete. Plesa ne moremo posedovati, temveč se nam zgodi – in ravno to Reiter z izredno koreografsko natančnostjo počne: izpostavlja in se osredotoča na tiste fizične vzgibe na mikro ravneh, ki prebudijo čustvena stanja plesalke, plesalca. Z razumevanjem telesa kot večdimenzionalnega v njem išče njegove transformativne sposobnosti. Vendar te transformacije niso nikoli enosmerne, stabilne, zavezujoče, samozadostne – ravno nasprotno, lomijo se, se izničujejo, v razpiranju teh razpok, v teh prekinitvah, pa telo začne pripovedovati svojo zgodbo.
Zdi se, da je Reiter skozi mnoge izkušnje delovanja kot koreografinja za gledališke režiserke in režiserje, med katerimi najbolj izstopa kontinuirano sodelovanje z Matejo Koležnik – v zadnjih letih sta to koreografiji za Berliner Ensemble v Berlinu v predstavi Hexenjagd ter v operi Falstaff v Bavarski državni operi v Münchnu – uspela še bolje artikulirati, kaj točno jo v lastnem avtorskem delu zanima: kaj je tisti zorni kot, ki ga izpostavi kot temeljno razliko med gledališčem in plesom. Tako v plesni predstavi Preludiji in fuge (soavtorica Mateja Rebolj), ki naslavlja vprašanja minljivosti in vpisovanja časa v telo, kot v intermedijski predstavi Vibracija posamezne strune (soavtorja Katarzyna Chmielewska in Jakub Truszkowski) prepoznamo prepričanje, da fizičnega stika ni moč nadomestiti, in da je ravno njegovo iskanje in vnovično vzpostavljanje tisto, kar se nas pri plesu tako močno dotakne. Stik, ki preči naš intimni in kolektivni spomin.
Nagrada za plesni opus
Matej Kejžar
Matej Kejžar že več kot 25 let kontinuirano ustvarja na polju sodobnih plesnih umetnosti kot plesalec, pedagog, koreograf in programski vodja. Po izobraževanju na šolah SNDO, P.A.R.T.S. in pri Trishi Brown se je leta 2008 za štiri leta priključil plesnemu kolektivu Rosas v Bruslju.
Kejžar je izjemen plesalec in polnokrven ustvarjalec, ki navdušuje in navdihuje druge v procesih sodelovanja v njegovih avtorskih predstavah in pedagoških procesih, kjer radodarno deli svoje znanje. Deluje izrazito mednarodno – ustvarja po vsem svetu – v zadnjih dveh letih pa je ustvaril tri avtorske predstave, ki so premiero doživele v Ljubljani: Movements 9, Multiplicity of Movements 9 ter STD – Spending Time Dancing.
Kejžar nas je v solo predstavi Movements 9 navdušil kot plesalec in koreograf lastnega plesa, navdihnjenega z glasbo Floating Points. Tu smo priča njegovemu telesu kot pretočnemu mediju, ki ga žene duh glasbe; to telo biva v gibanju in je bivajoče-gibajoče. Vidimo izkušenega plesalca, ki popolnoma obvlada svoje gibanje in je v njem prisoten ter organski – odlično lovi razmerje med tehnično dovršenostjo in fluidnostjo ter senzibilnostjo in igrivostjo. Movements 9 je svojevrstno popotovanje ter v zdajšnjem trenutku deluje kakor nekakšna apoteoza Kejžarjevega plesnega udejstvovanja. V njegovem telesu in plesu se zrcalijo znanje in izkušnje, ki jih je pridobil v svoji dolgi plesni karieri, nenazadnje pa – in predvsem – neusahljivi gon po plesu in užitek v njem, zato ta nagrada logično presega časovno obdobje zadnjih dveh let.
Nagrada za perspektivnega umetnika na področju sodobnega plesa
Beno Novak
Od leta 2005, ko je prvič stopil na oder pod mentorstvom Saše Lončar, s katero je svojo plesno pot začel v KD Qulenium v Kranju, je bilo jasno, da se bo Beno Novak razvil v izjemnega ustvarjalca. Potem ko je leta 2016 diplomiral na plesni akademiji v Salzburgu (SEAD), je v polnem zamahu zaplesal v svet. Sodeloval je z mnogimi poznanimi koreografi in plesnimi kompanijami na mednarodnih prizoriščih, kot so Alix Eynaudi, Zsuzsa Rozsavolgyi, Jason Mababa, Ricardo Ambrozio, Gary Clarke Company in James Wilton Dance Company. Svoje znanje je medtem nadgrajeval še na Tisch School v New Yorku in The Place v Londonu.
Vendar se je navkljub razmahu svoje mednarodne plesne kariere Novak vedno znova vračal v Slovenijo, kjer je plesal v predstavah Magdalene Reiter, Mateja Kejžarja, Vite Osojnik in drugih. V zadnjih letih je sodeloval na improvizacijskih dogodkih Neforma, v raziskovalnem projektu Jana Rozmana, na plesnem koncertu Žigana Kranjčana. Ustvaril je več avtorskih projektov, ki jih je podpisal sam in v soavtorstvu z Ano Romih in Marino Abib – od teh zagotovo izstopa njegov projekt To Resurrect. Poleg močne tehnične podkovanosti, ki pri njegovem plesu nikoli ni sama sebi namen, njegovo delo zaznamuje kinetično-estetsko raziskovanje, kar mu omogoča tako vstopanje v kolektivne procese kot razvijanje lastnega, natančnega in navdihujočega koreografskega jezika.
Zaradi skrbi za različne vidike plesne umetnosti in zainteresiranosti za njen splošni razvoj Beno Novak izstopa iz svoje generacije. Ob nagradi želimo dolgo in plodno umetniško pot.
Nagrada za perspektivno umetnico na področju sodobnega plesa
Petja Golec Horvat
Petja Golec Horvat je vsestransko talentirana mlada ustvarjalka. V zadnjih dveh letih je prejela že številna priznanja in nagrade za svoje plesno avtorsko delo (Soror: duet z Varjo Golec Horvat; plesna miniatura MANIFESTO – najprej je bila roka (manus); plesni solo PETJA / delo v procesu itd.) in kolektivno ustvarjanje (Coven – kongres čarovnic; Več nas bo, prej bo te igre konec? itd.) na festivalih, kot so OPUS in ZIZ festival v Mariboru. Sodeluje tudi s ŠtudenTeatrom, Prvim Odrom in Platformo v Mariboru, festivalom Fronta in Mestom žensk. Leta 2021 je publiko navdušila v predstavi LGL Ljubljana Vse je v redu.
Pri Golec Horvat je izjemno to, da kljub svojim rosnim letom razmišlja izrazito konceptualno in kompleksno, njena plesna izraznost pa nosi v sebi močan naboj – tako energetski kot pomenski. Njena plesno-performerska prezenca je večplastna in na trenutke osupljiva; spretno lovi ravnotežje med krhkostjo in močjo ter preigrava scenarije in vzroke raznih čustvenih stanj, vprašanj skupnosti in družbenih konstelacij ter njihovih odrskih emanacij. Petja postavlja prava vprašanja in je ni strah radikalnosti odgovorov. Je neutrudna, pogumna in izjemno senzibilna raziskovalka, ki uporablja mnogotere načine izraznih sredstev, da v iznajdevanju sebe in sveta počne umetnost.
Nagrado v tej kategoriji prejme Petja Golec Horvat kot ustvarjalka izrazito mlajše generacije kot priznanje za uspešno delo do sedaj in kot afirmativno spodbudo za nadaljnji ustvarjalni razvoj.
Nagrada za celostno vizualno podobo predstave Sad Sam Matthäus (scenografija, kostumografija in oblikovanje svetlobe)
Mauricio Ferlin, Matija Ferlin, Saša Fistrić
Predstava Sad Sam Matthäus v režiji, koreografiji in izvedbi Matije Ferlina je nedvomno presežek v smislu celostne umetnine – Gesamtkunstwerk – kakršnega ne vidimo pogosto v polju sodobnega plesa. Predstava deluje vrhunsko na domala vseh ravneh – od idejne, dramaturške in izvedbene pa vse do estetsko-vizualne. Pri tem velja poudariti, da pri vizualni odrski podobi predstave ne gre zgolj za estetski aspekt, ki bi bil sam sebi namen, ampak deluje v tesni sinergiji s snovjo predstave; je materija, ki naredi duha vidnega.
Prav sinergija zdaj že dolgoletnega sodelovanja scenografa, kostumografa in oblikovalca svetlobe je proizvedla odličen rezultat in prepričala žirijo, da podeli skupno nagrado za ta kolektivni dosežek. Mauricio Ferlin tako ustvari scenografijo, ki je le navidezno megalomanska – pravzaprav gre za neke vrste muzej oz. arhiv, kjer Ferlina preko reciklažne materialnosti naredita viden in prisoten tako osebni kot performativni spomin, saj na odru prepoznavamo dele scenografij iz prejšnjih predstav. Saši Fistriću uspe subtilno oblikovati svetlobo, ki niha med bolj intimno in zastrto atmosfero delavnice umetnika v prvem delu, preko odprte in »delovne« luči v prehodu, do spretnega niansiranja in ustvarjanja atmosfer v drugem delu. Kostumografija Matije Ferlina tokrat v predstavi sicer ni izrazita, barvita oz. bogata kakor v nekaterih njegovih drugih delih. V Matthäus-u je sama kostumografija zasnovana minimalistično, v temnih, črnih tonih, vendar pa osupne preobrazba, ki se zgodi med dvema deloma predstave. Pred našimi očmi se Matija Ferlin s pomočjo svojih performerskih, igralskih in fizičnih sposobnosti popolnoma in prepričljivo prelevi v lik – in nenazadnje k temu prispeva tudi ustrezna in premišljena kostumografija, ki preobrazbo omogoči.
Nagrada za producentsko, kuratorsko in zagovorniško delo
Nina Meško
Nina Meško, ki je plesni umetnosti predana že trideset let, bi leta 2006, tik preden se je redno zaposlila kot samostojna strokovna svetovalka za ples pri Javnem skladu RS za kulturne dejavnosti, zagotovo dobila nagrado za svoj koreografski opus, vendar se takrat takšnih nagrad še ni podeljevalo. Prav tako bi ji leta 2010 gotovo pripadala še nagrada za pedagoško delo, ki ga je redno izvajala v okviru studia Intakt, Srednje baletne in glasbene šole Ljubljana, na Umetniški gimnaziji Nova Gorica, na Pedagoški fakulteti v Ljubljani ter v okviru strokovnih izobraževanj na Zavodu RS za šolstvo, pa tudi takrat tovrstnih nagrad še ni bilo.
Zato ji letos z neizmernim veseljem namenjamo nagrado za produkcijsko, kuratorsko in zagovorniško delo na področju sodobnega plesa: tri priznanja, združena v eno nagrado. Zavezanost plesni umetnosti, kot jo Nina Meško razume v okviru svojega dela na JSKD zadnjih petnajst let, namreč temelji na vseh treh dejavnostih. Vsem, ki plešejo ali želijo plesati ali poučevati ples, ponuja različne oblike strokovne pomoči. Skrbi za pretok in izmenjavo informacij v slovenskem in mednarodnem prostoru. Organizira različna izobraževanja s področja sodobnega plesa ter konference plesne pedagogike in plesne medicine, oblikuje spodbude za ustvarjanje in pogoje za predstavljanje. Uspelo ji je oblikovati festivalsko in izobraževalno ponudbo, katere osnovna cilja sta razvoj plesne ustvarjalnosti otrok in mladih ter strokovna usposobljenost njihovih mentorjev po vseh regijah Slovenije. Nino poznamo tudi kot recenzentko učnih načrtov, zunanjo ocenjevalko mature, članico mnogih komisij in žirij, selektorico, pisko strokovnih prispevkov, predavateljico na konferencah in urednico publikacij o plesu v Sloveniji.
Nina Meško s svojo nadarjenostjo, velikodušnostjo in strokovnostjo na ta način kontinuirano krepi pozicijo sodobnega plesa v Sloveniji in mu zagotavlja tudi prihodnost.
Nagrada za plesno kritiko
Maša Radi Buh
Maša Radi Buh je samozaposlena kritičarka in raziskovalka performativnih študij. Končala je študij sociologije kulture na Univerzi v Ljubljani in magistrski študij sodobnega gledališča, plesa in dramaturgije na Univerzi v Utrechtu. Urednikuje spletno platformo NEODVISNI, za katero tudi piše, deluje znotraj uredniškega odbora platforme Kritika ter soustvarja Teritorij teatra na Radiu Študent. Je članica upravnega odbora Društva za sodobni ples Slovenije in izvršnega odbora Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije.
Maša Radi Buh se z refleksijo umetniških del ukvarja na različne načine in v različnih vlogah, kot publicistka, urednica, dramaturginja. Z lahkoto tudi prehaja med uprizoritvenimi zvrstmi, ki jih kritiško obravnava, ter išče potencialnosti in možnosti za razvoj, s čimer vpliva na ontološko pozicijo kritike same. Maša z umetniškim delom namreč stopi v dialog, s svojim pisanjem pa širi razumevanje subtilnih ravni izkušenega in pomembnost izkušnje same. Ravno slednje je pri obravnavi plesne umetnosti še kako pomembno.
Vse bolj je dejavna tudi v mednarodnem prostoru – denimo v sklopu programa Critical Practice MADE IN YU, kjer deluje v kolektivu mladih piscev in dokazuje, da kritika in publicistika danes nista stvar ozkega govornega področja, temveč lahko tvorita polje za komunikacijo in interpretacijo onkraj državnih meja.
Nagrada za pedagoško delo
Irena Tomažin
Irena Tomažin je svojo ustvarjalno pot pričela kot plesalka in nato avtorica predstav, ki so hitro začele presegati ustaljene vzorce sodobnoplesnih produkcij. V svoje raziskovanje fizičnosti in izraznosti telesa je vpletla glas, telo ozvočila in fizičnosti dala zven. Ves čas se giblje med intimnim in ekstimnim prostorom zvočnosti telesa in telesa v zvoku. V svojem delu, ki sega od avtorskih predstav do eksperimentalne improvizirane glasbe, raziskuje povezave med glasom, gesto, telesom, prostorom in zvočnostjo.
Izjemno močno in enakovredno področje Irene Tomažin je tudi njeno pedagoško delo, ki je hkrati svojstven ustvarjalni proces. Tako doma kot v tujini (Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Srbija, Avstrija, Poljska, Belgija, Italija, Francija, Nemčija, Amerika, Japonska, Libanon) poučuje delavnice, osredotočene na glas in gib, pod imenom »moved by voice« oziroma »glasna delavnica«. Od leta 2014 poučuje v okviru izobraževalnega programa The World Is Sound s sodelavcem Alessijem Castellaccijem. Učila je sodobne plesne tehnike in delavnice na SVŠGUGL, na AGRFT občasno vodi delavnice za gib in govor, delavnico »moved by voice« pa je izvedla tudi na festivalu ImpulsTanz na Dunaju in na poljskem Inštitutu Jerzy Grotowski.
Irena Tomažin je izvirna umetnica in neprecenljiva pedagoginja, ki tako ne le na področju uprizoritvenih umetnosti, temveč tudi z inovativnimi in učinkovitimi pedagoškimi pristopi na avtentične načine povezuje različne skupine ljudi ter širi in premika telesne in žanrske meje.
Nagrada za izviren pristop in prakso na področju sodobnega plesa
Gregor Kamnikar / Diskolektiv
Gregor Kamnikar je leta 2010 s projektom 39 (vaj v umiranju) pokopal svoje umetniško ime in vstal v številne nove umetniške nazive. Preimenovanja pa ne nakazujejo samo zanikanje avtorstva, temveč se dejansko artikulirajo kot nekaj neulovljivega in nestabilnega, kar Gregor nekaj let po ukinitvi Gregorja Kamnikarja-kot-umetnika naznani kot ukinitev proizvodnje umetnosti. Od takrat zanj velja samo še igra. V igri se življenje in umetnost ne ločujeta, temveč se medsebojno oplajata. Njegovo zamisel, da umetnost pomeni vitalni prostor, v katerem ima življenje pogoje, da preko igre vzcveti, lahko beremo tako v duhu zgodnjih nadrealistov, kot v Beuysovi misli, da je vsak človek umetnik.
Raziskovalec fizične inteligence, igrivosti, odnosov – Gregorjevega delovanja zaradi njegovega radikalno raziskovalnega modusa v nobenem pogledu ni lahko kategorizirati. Gregor pleše, ko misli ples, in to počne v mnoštvu simultanosti: preizprašuje kolektivnost, ustvarja klovnovske in kvir karakterje, koreografira baletni ansambel, razvija dolgoletne procese ali hipne duete, kot da bi z nenehno akumulacijo ali akceleracijo hotel ostati ves čas v kontaktu z vsem.
S svojim zavračanjem koncepta umetnika-kot-podjetja zagotavlja prostor za ustvarjanje realnih alternativ za ustvarjalce in ustvarjalke različnih generacij, ki jih, podobno kot on, aktivno iščejo – v Ljubljani, Zagrebu in po vsej Evropi. Gregor uporablja svoja plesno‑koreografska znanja in zanimanja tudi kot vodilo pri organizacijskih in administrativnih nalogah, s čimer produkcijsko delo odvrača od različnih vrst avtomatizmov, ki jih sicer povečini sprejemamo za samoumevne. Z načeli nomadizma in dinamičnosti ne odreka svoje pripadnosti določenim strukturam, temveč jih s tem izziva in širi njihove vnaprej določljive meje.
Nagrada za izjemen prispevek na področju uprizoritvenih umetnosti
Bojan Jablanovec / Via Negativa
Bojan Jablanovec je po zaključku študija režije na AGRFT ter po sedmih letih dela v javnih gledališčih in treh samostojnih projektih, ki so že nakazovali njegovo nadaljnjo konceptualno usmerjenost, leta 2002 ustanovil društvo Via Negativa. In prav ta izstop iz institucije, iz repertoarnega produkcijskega modela, in s tem tudi zanikanje hierarhično pogojene pozicije režiserja je ena od bistvenih postavk Vie Negative. Režiser je skupaj z igralci, plesalkami in performerji kot soavtorji zarezal v ustaljene načine delovanja v gledališču, hkrati pa svoje ideje usmeril v razvoj kreativnih potencialov in procesov, ki so zaznamovali slovensko in mednarodno uprizoritveno sceno.
Praksa VN se je usmerila na luščenje bistva izvedbene umetnosti, ki ga je artikulirala skozi razmerje med izvajalko in gledalko, torej kot razliko med tistim, kar gledamo in kar vidimo. S tem je razprla prostor za robne uprizoritvene formate, za umetniška dela, ki prestopajo meje in jih preizprašujejo. Lahko bi rekli, da sta bili vizija Bojana Jablanovca in praksa VN formativni za raziskovanje performativnosti in radikalnejših telesnih praks tako v sodobnem teatru kot v sodobnem plesu. Hkrati pa sta zagotovili avtonomijo performansa kot izvedbenega formata onkraj galerijskega prostora in konteksta vizualnih umetnosti. Jablanovec je po desetih letih delovanja na podlagi izkušenj, izsledkov, ustvarjalnih principov in metod samouprizarjanja formaliziral še Laboratorij za uprizarjanje (VN Lab), kot logično nadgradnjo pa mednarodno izobraževalno-raziskovalno platformo PARL (Performance Art Research Ljubljana), ki povezuje ekipo raznolikih mentorjev, raziskovalcev, teoretikov in produkcijskih partnerjev. Zaslužen je tudi za vzpostavitev spletnega portala Neodvisni – teritorij sodobnih scenskih umetnosti, ki zagotavlja refleksijo in artikulacijo neodvisne gledališke in plesne produkcije.
Z razvijanjem tovrstnih izrazito kolektivnih postopkov, a hkratnim vztrajanjem na individualnem prevzemanju avtorske odgovornosti je Via Negativa v slovenski in mednarodni prostor vpeljala drugačen pristop do avtorstva, ob tem pa nas spodbudila k natančnejšemu obravnavanju uprizoritvenih problemov. Pustila je močan pečat na mnogih ustvarjalkah in ustvarjalcih, ki so se kalili skozi platformo. V zadnjem obdobju svoje avtorske opuse razvijajo koreografinje, plesalke, intermedijske umetnice (Anita Wach, Kristina Aleksova, Olja Grubić, Sara Horžen), ki poleg tistih, ki so orali ledino (igralci Gregor Zorc, Katarina Stegnar in Marko Mandić ter producentka Špela Trošt), VN zagotavljajo nadaljnji zagon.
POSEBNA NAGRADA KOMISIJE
za predstavo Skupaj in sodelovanja v različnih projektih v zadnjih dveh letih
Leja Jurišić
Leja Jurišić je celovita odrska ustvarjalka, ki se je v slovenskem prostoru uveljavila že v tandemu s Tejo Reba in pred tem s svojim avtorskim prvencem. Iz mlade in perspektivne ustvarjalke, za katero je že prejela nagrado Ksenije Hribar leta 2013, se je počasi razvila v zrelo ustvarjalko, ki vztraja v telesnosti in raziskuje njene mejnike. Svoj avtorski podpis vnaša tako v svoje projekte kot tudi v sodelovanja z drugimi avtorji in sodelavci. Zelo dobro deluje v tandemih, denimo s Tejo Reba, Petro Veber in Markom Mandićem, s katerimi je vzpostavljala nujno dialoško situacijo na odru in za njim. Zaznamujejo jo samostojnost, neodvisnost in brezkompromisnost. Menimo, da ji posebna nagrada Ksenije Hribar pripada, ker je v letih ustvarjanja razvila telesne prisotnosti, s katerimi vztrajno razkriva različne telesne podobe, ki polnijo arhivski repertoar v lokalnem kontekstu. Verjetno je eno izmed ključnih vprašanj, ki posredno ali neposredno vejejo iz njenega angažmaja, kje in kako performer komunicira s publiko in kje se prične privatni prostor. Sodobni ples danes namreč nenehno preizkuša robove javnega in privatnega in zarisuje nove meje. Leja Jurišić je našla polje, kjer se počuti udobno, in zdi se, da »atelje« za njeno raziskovanje telesnosti predstavlja prav performans. Četudi se je ta pričel v likovni umetnosti in se kasneje pretočil v ples, je to mesto, kjer Leja Jurišić lahko vztraja, raziskuje, biva, se izraža z vso intenzivnostjo in predanostjo. Njena predanost raziskovanju avtentičnosti in prisotnosti je v današnjem svetu ploskosti več kot samo razkazovanje telesnosti. Opozarja, da smo lahko v naših telesih tudi drugače. Da takšna telesa obstajajo in nas sama opominjajo na naše meje, omejenosti in zmožnosti. Projekt, kjer uspešno preverja lastna stališča in jih s soustvarjalci pretaplja v izkušenjsko draž, je tudi odmeven duet Skupaj. Celovita odrska situacija je namreč prav to, izkušnja v trajanju, ki temelji na naključnosti srečanja dveh performerjev in publike ter je predvsem teren pogajanj, situacij in stanj, ki so nekakšna materializacija vztrajanja skupaj. Nasprotno je s formati, ki so odziv na konkretno situacijo, recimo instalacija v tandemu s Petro Veber: »Najlepši trenutki so tudi najkrajši. Pojavijo se kmalu po izteku bolečine in tik pred njeno vnovično ponovitvijo. In vendar so moji.« Telo je za Lejo Jurišić vselej iskreno in ga je zato potrebno poslušati in slišati. V tišini galerije obvisi telo in za sabo pusti svoj spomin – opomin.