Otvoritveni nagovor predsednice DSPS Pie Brezavšček
 Foto: osebni arhiv

Dve leti je minilo od trenutka, ko je tedanji minister Tone Peršak v podobni konstelaciji – po otvoritvenem nagovoru Gibanice – pred očmi in ušesi zbrane scene in širše javnosti obljubil ponovno ustanovitev leta 2012 ukinjenega Centra za sodobni ples. Namesto tega je sodobni ples v tem kratkem času dveh let dobil še dodatno zaušnico – mnogo nevladnih organizacij, ki se posebej ukvarjajo s sodobnim plesom, in to ne le na ravni produkcije, ampak skrbijo tudi za reprodukcijo polja z založniškim in izobraževalnim programom, ni prejelo niti programskega sofinanciranja. Na ta način smo se še oddaljili od ostankov razmeroma stabilnih pogojev delovanja in dotoka svežih vsebin in novih profesionalcev v najširšem smislu. Ravno zanesljivi osnovni pogoji dela – ki omogočajo ne zgolj vzdrževati polje pri življenju, ampak ga tudi vedno vnovič osmišljati glede na kontekste, ki ga neogibno spreminjajo – so tisto, zaradi česar se sploh zavzemamo za institucionalizacijo sodobnega plesa.

Politična volja, ki lahko bistveno spodbudi afirmacijo polja, bodisi obstaja bodisi ne obstaja. Sodobni ples je imel že na tej točki vedno težave – nemara zato, ker ni masovni spektakel, ker se ga drži mit o zagonetnosti in ker niti ni vezan na slovenski jezik. Ob tem pa sodobni ples že dolgo vrsto let – s srčnim, čeprav pogosto upehanim zagovorništvom, pa tudi s svojo prakso, z diskurzi, z delom profesionalcev, ki rastejo iz scene – dokazuje, da je še kako živ. Celo v slabih okoliščinah uspe ustvarjati nove in nove pomene, odpirati druge prostore in možne svetove. Na kratek rok je nedvomno lažje in ceneje izstradati polje in mu nato očitati, da nima ničesar za ponuditi, čeprav je kvantiteto in kvaliteto, ki je tu vzpostavljena, težko zanikati. Težje pa je potencial prepoznati in negovati, čeprav se to navadno obrestuje šele z zamikom. Za slednje je namreč potrebna najprej in predvsem – odločitev. Vizija.

Društvo za sodobni ples Slovenije letos, natančneje 3. maja, praznuje svojo 25. obletnico delovanja. Po četrtini stoletja obstoja te krovne stanovske organizacije še nismo dosegli vseh tistih tedaj zastavljenih ciljev, ki bi omogočali osnovne pogoje razcveta polja oz. vsaj to, da bi se lahko vse profesionalke in profesionalci ukvarjali pretežno s svojim poklicem in ne z vsemi drugimi akutnimi problemi. Društvo, ki ga je ustanovila Ksenija Hribar s sodelavci, od katerih so mnogi še vedno aktivni koreografi, je bilo že nekajkrat pred samoukinitvijo, saj so pogoji njegovega vodenja prekarni in so se večino časa odvijali in se še odvijajo na prostovoljni osnovi. Vendarle pa je zgovorno, da se ukinitev ni nikoli zgodila, občutek nekakšne skupnosti in zaupanje v lastno dejavnost sta vedno prevladala. Kot predsednica tega društva si za njegov jubilej želim predvsem to – da prisila v konkurenčne odnose ne bi načela temeljev občutka pripadnosti istemu polju in da bi s to umetnostjo navdihnili vsaj kakšno odločitev, če že ne vizije.

Društvo praznuje že danes – ob izidu Maske ob jubileju in ob otvoritveni projekciji Andreje Podrzavnik, ki je ustvarjena z mislijo na skupnost. Vsi, ki si želimo vzpostaviti in gojiti to vez, osnovno solidarnost med akterkami in akterji, vemo, da to v danih pogojih ni lahka naloga. Morda je tudi čas, da skupnost nehamo fetišizirati. Čeprav si za jubilejno leto želim, da bi bilo nabito z vizijo, ki nam bo lahko dala razlog za vsa nadaljnja praznovanja, in si tudi za letošnjo Gibanico želim, da se odvrti v tem prazničnem duhu, moram v izogib nadaljnjim razočaranjem stopiti na realna tla. Kot je dejal Jean-Luc Nancy, morda za skupnost niti ne potrebujemo nujno nekakšnih totalitet, ki nas združujejo. Morda je popolnoma dovolj naše običajno bivanje skupaj, banalnost, da smo se pač znašli drug ob drugem. Vizije in graditeljstvo naj končno preidejo pod domeno politike, saj sami z glavo skozi zid ne moremo. Mi pa medtem preprosto – nadaljujmo z delom. Drug ob drugem.

Pia Brezavšček
Izdelava spletnih strani Normstudio.si