Uradni program


Snježana Premuš: DVOJNIK


Četrtek, 21. februar, ob 18.30
Stara mestna elektrarna – Elektro Ljubljana

   
Foto: Madster

Snježana Premuš je skušala že v svojih zgodnjih delih s pomočjo zvočnih in vizualnih tehnoloških manifestacij ustvariti telesnost, ki bi ne bila omejena zgolj na posamezni človeški organizem, s katerim običajno enačimo telo. Verjetno bi se dalo njeno prizadevanje povezati z Nancyjevim delom Corpus, v katerem francoski filozof misli telo kot mnoštveno gmoto reči (ali razmerij), tako rekoč zbirko, iz katere rasteta občutek in misel mojega sebstva in posameznosti, v resnici pa nista nikoli ločena od skupnega. Skupaj smo v telesu. V predstavi Dvojnik se zdi, da ta njen projekt dobi kompleksnejšo koreoimagologijo. S kolegi je namreč razvila programski, tehnološki in koreografski instrumentarij, ki omogoči prihajanje v skupno telo. »Posebnost projekta so interaktivni dialogi, ki kot metoda dela, ustvarjanja in komuniciranja v predstavi omogočajo intimno prepletanje vseh prisotnih medijev. Čeprav je na odru plesna ustvarjalka, je ta predstava kvartet giba, zvoka, slike in svetlobe.«

Koncept in režija: Snježana Premuš
Izvajalci s: Tina Valentan / Katja Legin (alternacija)
Video in scena : Luka Umek
Oblikovanje zvočnega prostora : Boštjan Perovšek
Oblikovanje svetlobe: Jaka Šimenc; Izvedba / Implementation: Borut Bučinel
Kostumografija: Barbara Kapelj Osredkar
Produkcija: Zavod Federacija Ljubljana
Koprodukcija: Zavod EN-KNAP
S podporo: Fabrika Moskva

50 minut  

Kaja Lorenci, Ivan Mijačević: ZVEN TELESNE TIŠINE
 
Četrtek, 21. februar, ob 20.00
Cankarjev dom, dvorana Duše Počkaj 

   
Foto: Saša Huzjak
 
Plesna predstava Zven telesne tišine Kaje Lorenci in Ivana Mijačevića je nekakšna koreografska manifestacija komunikacijskega šuma, njun umetniški zastavek pa se osredotoča predvsem na ples kot obliko komunikacije. Umetnika na ironičen in humoren način motrita razmerje med verbalno in plesno govorico kot dvema oblikama komunikacije, ki druga drugi pomenita nekakšen izhod v sili ali nadomestek za neuspeh. Hkrati pa je Zven telesne tišinenekakšna past, v katero bi se utegnil ujeti dogodek v obliki plesa. Plesalca pravita, da skušata »ustvariti popolni trenutek s čakanjem, s poslušanjem, z odmevanjem (v drugem), z zvenenjem (v drugem)«, da bi našla »vznik plesnega«, hkrati pa to počneta s tolikšno mero diskretnega humorja, da njuna glorifikacija plesnega ideala kot nečesa zunajjezikovnega, polbožanskega deluje kot ironični komentar diskurza modernih plesnih avtopoetik. 

Koncept, ideja: Kaja Lorenci
Avtorja predstave in izvajalca: Kaja Lorenci,Ivan Mijačević
Zvočna podoba: Kaja Lorenci, Ivan Mijačević
Kostumografija: Tomaž Tomljanović
Oblikovalec svetlobe: Jernej Lorenci
Produkcija: Zavod Federacija Ljubljana Koprodukcija: Plesni Teater Ljubljana  

30 minut 

Dragana Alfirević: ARE MADE OF THIS / SOIZTEGA
Petek, 22. februar, ob 17.00
Plesni Teater Ljubljana

   
Foto: Darko Radanović

are made of this / soiztega je predstava, ki je zasnovana na raziskavi prostora med nami in drugimi, v raziskovanju ljubezni kot predpogoja za kakršenkoli odnos z drugimi ter naše avtonomije znotraj teh odnosov. Razkrivamo telo kot prizorišče različnih oblik pogajanja in borb ter kot prostor, kjer vsi dogodki sčasoma pustijo sledi. Želimo razumeti vzgibe telesa na eni strani kot subjekta, ki ni nedolžen v svoji komunikaciji s svetom, ter na drugi strani kot objekta, ki trpi posledice in je nezmožen vplivanja na odločitve. Vsak od nas je avtonomen subjekt, zaprt v lastna polja razumevanja. Ko rečemo: »Razumem te«, koliko smo zares lahko naklonjeni tistim, ki jih »razumemo«, če smo vedno izključno zaprti v lastne izkušnje? Če nas je strah, da bi se preveč odprli, obsedeni sami s sabo – s svojimi mislimi, čustvi in željami; strah biti odprt ali ranljiv. Kako objektivna je lahko predstava o izkušnji nekoga drugega? Kje so meje obeh izkušenj? Naklonjenost drugemu posamezniku kaže neko zanimanje in odpira možen dialog med dvema (ali več) biti/posameznikov/skupin. Ali lahko lastno izkušnjo kadarkoli popolnoma delimo? Predstava se sooča s subjektivnim razumevanjem realnosti in akcij, ki jih zavzamemo, da bi jo spremenili, ter z nezmožnostjo objektivnosti. Kaj se zgodi, ko naše subjektivno razumevanje komunicira? (Dragana Alfirević)
Koncept: Dragana Alfirević
Ustvarjalci: Dragana Alfirević, Ma'ayan Danoch, Esta Matković, Ivan Mijačević
Izvajalci: Dragana Alfirević, Engin Can, Esta Matković, Ivan Mijačević
Ton: Ivan Mijačević
Vizualna podoba: Dragana Alfirević
Produkcija: Plesni Teater Ljubljana / Dance Theatre Ljubljana 
Koprodukcija: Jardin d’Europe, Nomad Dance Academy,  STATION Service for Contemporary Dance, Beograd, LOKOMOTIVA – Centre for New Initiatives in the Arts, Skopje

55 minut

Cristina Planas Leitão, Jasmina Križaj: ZELO OKUSEN ZALOGAJ 
Petek, 22. februar, ob 19.00
Plesni Teater Ljubljana

   

Jasmina Križaj je že nekaj let eno najprogresivnejših koreografskih imen mariborske plesne scene. V predstavi Zelo okusen zalogaj skupaj s soavtorico Cristino Planas Leitão ustvarita nekakšen interkinestetični koreografski komad, v katerem smo gledalci zadolženi za preverjanje njunega vztrajnega, skladnega, dinamičnega in spremenljivega plesnega pulza, pri čemer je naš položaj statičen. Predstava sodi med tiste koreografske primerke, ki na premišljen in jasno strukturiran način modulirajo naše neposredne čutne odzive na koreografski stroj in bi ga lahko – rečeno na hitro – zgodovinsko primerjali s študijami čutil, ki jih je v vizualnih umetnostih šestdesetih let opravil t. i. op art. Semantični okvir predstave pa je precej ironičen in se ukvarja predvsem s kontekstualizacijo neposredne estetske in čutne izkušnje, ki ga umetniška sodobnost praviloma vpisuje v register trash estetike. »Tresenje je fizični izraz zaljubljenosti – privzeto stanje. Banalnost je skupna vsem. Glasba je zunanja plast osebnih ritualov. Dve  360 ° oddajni žareči telesi. Vibrirata. To ni ljubezenska zgodba!«
Koncept in izvedba: Cristina Planas Leitão, Jasmina Križaj
 Oblikovanje svetlobe in izbor glasbe: Cristina Planas Leitão, Jasmina Križaj
 Dramaturško svetovanje: Robert Steijn, Igor Dobričić
 Inštruktor petja: Simon Wehrli
 Producent: Plesna izba Maribor v sodelovanju s: CJ (Cristina P. Leitão, Jasmina Križaj)
S prodporo: Modul-dance
50 minut 

Kolektiv Federacija: NEAVTORIZIRANO
Sobota, 23. februar, od 11.00 do 15.00 
Stritarjeva ulica pri Tromostovju, v primeru slabega vremene v drugem preddverju Cankarjevega doma


Vsebinska zasnova projekta so vsakdanje situacije, ki omogočajo preučevanje načinov obnašanja, komunikacije in menjave vlog. Pomemben vidik je vstop umetnosti v družbo: s pomočjo kolektivne izkušnje se sproži vprašanje avtorstva. Posebnost projekta Neavtorizirano je skupna izkušnja, ki jo dosežemo z menjavo vlog in funkcij, ki so nam običajno pripisane v območju med umetnostjo in vsakdanjim. Na primer: mimoidoči postane performer, performer opazovalec, fotograf se spremeni v performerja itn. Preko plastenja pogledov, perspektiv in okvirov se namreč vzpostavljajo produktivne in zgovorne distance, ki s premikom zrenja stvarem, ljudem in situacijam pridelijo nove izkušnje in pomene. Neavtorizirano je izkustveno umetniško delo, ki bi ga morda lahko povezali z Brechtovimi učnimi komadi, za katere velja, da niso ustvarjena za uprizarjanje, ampak se jih uprizarja za proizvodnjo gledalčeve-igralčeve izkušnje, da bi ustvarili pogoje za spremembo samopripovedi. Neavtorizirano je umetniško delo, ki ga ustvarjamo vsi. Skupaj. Da bi se lahko znova premislili.
Avtorji in izvajalci: Kolektiv Federacija
Produkcija : Zavod Federacija Ljubljana
V sodeovanjuEPK Maribor, Smehomat

240 minut

Leja Jurišić, Petra Veber: BALET UPORA 
Sobota, 23. februar, ob 17.00
Cankarjev dom, Linhartova dvorana 

   
Foto: Petra Štrukelj 

Prvi solo plesalke, koreografinje in performerke Leje Jurišić z naslovom R'z'R iz leta 2005 morda ni tako odmeval, kakor bi si v resnici zaslužil, vendar je z njim umetnica stopila na nezadržno avtorsko pot in v zadnjih letih ustvarila v različnih zasedbah serijo izvrstnih predstav. Njen drugi solo Balet upora je že v svojem naslovu nekakšen oksimoron in zdi se, da Lejo Jurišić v odnosu med umetnostjo in uporom zanima prav neka paradoksalnost, nezmožnost političnega v določenem koreografskem dispozitivu. Četudi so njene plesno-glasbene reference evropske (glasba skladatelja Georghea Antheila za Légerjev Ballet Mécanique, Valentine de Saint-Point),  se zdi, da se navezujejo na tisto paradigmo plesne zgodovine, ko se je ples odzival na svoj družbeno-politični in ekonomski kontekst, kar se je zelo intenzivno dogajalo na plesno-delavskih odrih v dvajsetih in tridesetih letih v ZDA. Balet upora Leje Jurišić je mogoče brati prav v navezavi na množico solov, ki so jih aktivistične plesalke ustvarjale v tem obdobju.

Koncept : Leja Jurišić & Petra Veber
Koreografija in izvedba: Leja Jurišić
Scenografija, kostumografija in oblikovanje svetlobe: Petra Veber
Asistentka kostumografije: Amanda Kapić
Glasba: George Antheil – Ballet Mécanique (1924): Rekonstrukcija in kompozicija: Maurice Peress, Nimbus Records (1992)
Tehnični direktor: Borut Cajnko
Zvočni tehnik: Luka Curk
Izvršni producent: Žiga Predan
Produkcija: Pekinpah / Kink Kong
Koprodukcija: Tanzquartier Wien, Hellerau Europäisches Zentrum der Künste Dresden, Dansens Hus Stockholm
S podporo: Modul-dance
50 minut 

Magdalena Reiter: TRANSLAND
Sobota, 23. februar, ob 18.30
Cankarjev dom, dvorana Duše Počkaj

   
Foto: Luka Kaše

»Ne gre samo za konvencijo, ampak za stik človeka s človekom v vsej njegovi naključnosti, neposrednosti, divjosti, kako se iz vseh teh naključnih vezi rodi Forma, pogosto kar najbolj nepredvidljiva in absurdna,« pravi Witold Gombrowicz.Transland so prostori, v katerih dve telesi naseljujeta različne oblike. Kljub zavedanju mnogotere pojavnosti ostajata neprilagojeni. V tovrstnem procesu se odpirajo možnosti za avtentičnost. Hkrati pa sledi zavedanje o konvenciji, formi. Formi kot obliki vidnosti za Drugega. Gre za odnos znotraj telesa in odnos do metamorfoz, ki jih življenje zada telesu. Tu je telo s tikom, napako v redu, ki ga predstava poglablja. Morda se sprva zdi, da vzgib cikličnost zgolj zmoti, toda ne, tokrat gre po tekočem traku vzgib, »napaka« do konca. Do absurda.
Koreografija: Magdalena Reiter
Izvajalci: Katja Legin, Magdalena Reiter
Dramaturgija: Andreja Kopač
Kostumografija: Alan Hranitelj
Glasba: The Stroj, Iannis Xenakis
Produkcija: Stara Gara, Zavod za kulturne dejavnosti

40 minut

Matija Ferlin: DRUGI SOČASNO
Sobota, 23. februar, ob 20.00 
Stara mestna elektrarna – Elektro Ljubljana


Foto: Danko Stjepanović

Matija Ferlin je mednarodno uveljavljeni hrvaški koreograf, plesalec in performer, ki med drugim redno dela tudi v slovenskem kulturnem prostoru in z njim tvorno sodeluje. Eksperimentalno delo Drugi sočasno izhaja iz Ferlinovega prizadevanja po redukciji in eliminaciji plesnih konvencij iz plesnih teles ter vzpostavitvi teatralnega okvira, ki bi mu omogočil verbalno in gibalno govorico prakticirati in misliti iz skupnih temeljev. Ferlin si prizadeva vzpostaviti drugačen praktični modus umetniške telesnosti, sam mu pravi sistem, ki bi konkretnost dramske govorice izpostavil nepričakovanim gibalnim kvalitetam, ustvarjenim iz sožitja konkretne skupnosti, odločene, da preživi del poletja na skupnem kampiranju. Realizem in resničnost posamezne situacije je tako Ferlinu razpoložljiva kot abstrahiran gibalni material, ne da bi se ukvarjal z njegovo običajno gledališko verjetnostjo ter mimo konvencionalnih (npr. opisnih) odrskih stilemov.
Koncept, koreografija, režija in kostumografija: Matija Ferlin
Ustvarjalci in izvajalci: Liz Kinoshita, Roberta Milevoj, Claudia Fancello, Tomislav Feller, Matija Ferlin
Besedila: Jasna Žmak
Bereta: Ana Buljan, Marko Cindrić
Svetovanje: Goran Ferčec
Scenografija: Mauricio Ferlin
Glasba: Colin Stetson (Constellation Records)
Oblikovanje: Tina Ivezić
Ilustracije: Juan Echeverri
Produkcija: Emanat
Koprodukcija: Istrsko narodno gledališče, Pula, Cankarjev dom, Ljubljana

64 minut
Izdelava spletnih strani Normstudio.si