Selektorji
Utemeljitev selekcije

Vodila našega izbora so izoblikovale same prijave in naše dojemanje konteksta slovenskega sodobnega plesa.
Prvo vodilo je bilo oceniti vsako posamezno predstavo z vidika koreografije v najširšem pomenu. Iskali smo močne in avtentične umetniške pozicije, ki pomikajo formo in vsebino sodobnega plesa prek varnih območij in poznanih strategij bodisi v formatu, performativnosti, času, vsebini, povezavi z zvokom ali interakciji z realnostjo.
Naslednji element je bila umeščenost slovenskih del na mednarodni sceni; iskali smo najboljše načine uravnoteženja nacionalnega konteksta in mednarodnih tendenc.
Večina izbranih umetnic in umetnikov so profesionalni plesalci na sredini svoje poklicne poti, iskali pa smo tudi predstave mlajših ustvarjalcev, ki izstopajo.
Zaradi kratkosti festivala in njegovega glavnega cilja – tj. promocije slovenske umetnosti v mednarodnem okolju – smo se odločili, da bomo upoštevali  dinamiko med odrom in gledalci. Zato najradikalnejši formati predstav žal niso prišli v ožji izbor.
Upamo, da bodo občinstvo in gosti Gibanice 2015 uživali v spremljanju najboljšega na slovenski sodobnoplesni sceni, v mnoštvu telesnih izrazov in dinamizmu idej. Kot selektorji se vsem prijavljenim zahvaljujemo za njihova dela in za priložnost poglobljenega vpogleda v slovensko sodobnoplesno sceno.
 
Nina Meško, Iva Nerina Sibila, Marc Olivé López 
 
Nina Meško je v slovenskem plesnem prostoru znana kot plesalka sodobnega plesa in koreografinja, zadnjih sedem let pa kot samostojna strokovna svetovalka za ples pri Javnem skladu RS za kulturne dejavnosti (JSKD). S plesom in koreografijo se je profesionalno ukvarjala več kot desetletje. S štipendijo Ministrstva za kulturo se je eno leto strokovno izpopolnjevala v New Yorku. Vsi njeni avtorski projekti (Watching Alice13 Hours in April, Mala šola letenjaDeep ShowWhat a FeelingStanje stvari) kažejo artikulirano konceptualno strukturo in močno zanimanje za eksperiment. Predstavljeni so bili na številnih gostovanjih doma in v tujini. Nina Meško je prejemnica dveh pomembnih mednarodnih rezidenčnih štipendij – ArtsLink (NY) in Tanzquartier (A).

Nina Meško o Gibanici 2015

Doslej sem bila s festivalom Gibanica povezana kot ustvarjalka, plesalka in koreografinja, saj sem se s plesnimi deli kar nekajkrat udeležila posameznih zgodnejših izvedb festivala. Na letošnje vabilo za vlogo selektorice – skupaj z Ivo Nerino in Marcom Olivéjem – sem se sprva odzvala previdno, saj je majhnost prostora lahko neznosno breme. Stanje stvari sodobnega plesa v Sloveniji poznam dobro ter ga intenzivno in z veseljem spremljam. V spominu imam tudi odločitve, dileme in rezultate naših predhodnikov, različnih selektorskih triov prejšnjih Gibanic. Sama sem do sedaj, kadarkoli je na to naneslo, zagovarjala mnenje, da je izbor programa za Gibanico delo za enega selektorja, saj neizbežna subjektivnost izbora tako ne bi bila še dodatno obremenjena z usklajevanji in kompromisi treh selektorjev.
 
V procesu selekcije pa se je izmenjava mnenj s so-selektorjema izkazala za izjemno dragoceno in produktivno. Prejeli smo približno 50 predlogov za izbor, ki jih zaznamujejo izrazito raznoliki pristopi k področju sodobnega plesa. Njihove avtorice in avtorji se med sabo razlikujejo tako glede obsežnosti opusov, ki jih imajo za seboj, kot tudi prostorov, pristopov, poetik in vsebin, ki jim služijo za izhodišča. Naša naloga je bila izbrati devet del, ki so kar najbolj zaznamovala krajino sodobnega plesa v Sloveniji v preteklih dveh letih in morebiti še bolj razširila njen horizont. Dela smo se najprej lotili individualno, potem pa smo še skupaj analizirali vsakega izmed prijavljenih projektov. Sama sem izpostavila dela, ki jih po moji presoji odlikujejo jasna kreativna in analitična misel, prepričljiva odrska prezenca, izvirna struktura, drznost. Selektorji nismo vedno imeli enotnega mnenja, tako da je na nek način izbor del na letošnji Gibanici seštevek treh individualnih pozicij, ki pa so se – morda nepričakovano ali pa pričakovano –
seštele. Izbranih del ne povezujejo krovni koncept, vsebina, vodilo ali rdeča nit, pač pa jim je skupno to, da smo selektorji v njih videli močne in avtentične umetniške pozicije, ki pomikajo formo in vsebino sodobnega plesa prek varnih območij in poznanih strategij bodisi v formatu, performativnosti, času, vsebini, povezavi z zvokom ali interakciji z realnostjo. Med prijavljenimi in izbranimi produkcijami je kar nekaj takih, ki so nastale izven Slovenije in brez njene podpore. Njihovi avtorji so si delovne pogoje ustvarili v drugih evropskih državah.  Morda letošnji program Gibanice sporoča tudi to, da smo poleg bega možganov priča tudi begu ustvarjalnih in mislečih teles. Seveda so številni odlični ustvarjalci še vedno aktivni doma, vendar delujejo v slabih pogojih, ki predvsem zaradi manjka vadbenih prostorov ter nesistematičnega financiranja ne omogočajo kontinuiranega dela.
 
Format Gibanice omogoča zolj omejeno število predstav, zato v program ni bilo mogoče vključiti številnih ustvarjalcev, ki pomembno so-oblikujejo slovensko plesno sceno. Kljub temu pa upam, da bo Gibanica te tri dni povezala slovensko plesno sceno, ki potrebuje in si zasluži stabilne delovne pogoje in pozicijo, enakovredno drugim umetniškim zvrstem.
Nina Meško 

Iva Nerina Sibila je plesna umetnica in kritičarka iz Zagreba. Je urednica revije za ples Kretanja, članica uredniškega odbora in kolumnistka spletnega portala plesnascena.hr in kritičarka evropske revije Tanz. Kot plesalka je aktivna v IMRC (Integrirani kolektiv za raziskovanje giba), ki je namenjen gibalno oviranim in neoviranim plesalcem, v Inštitutu za katastrofo in kaos in tranzicijskem fiksnem gledališču Trafik iz Reke. Je diplomantka Northern School of Contemporary Dance v Leedsu. 

Iva Nerina Sibila o Gibanici 2015

Iz položaja Zagreba gledam na Gibanico kot platformo slovenskega sodobnega plesa, ki je nedolgo tega spremenila ustroj in postala partnerski projekt same stroke – temelji torej na soglasju in medsebojnem interesu – z zavistjo. Hrvaška namreč še vedno nima take skupne fronte, ki bi vzdrževala profesionalni status plesa, promovirala umetnike na mednarodni sceni in združila sceno v premišljevanju lastne pozicije. Zato in upoštevaje širši evropski kontekst z vse večjimi proračunskimi rezi in vse slabšimi produkcijskimi pogoji iskrene čestitke za letošnjo festivalsko izdajo.
Vprašanje, ki se mi je zastavilo med selekcijo prijavljenih del, za katere predpostavljam, da predstavljajo večino dveletne plesne produkcije Slovenije, se nanaša na internacionalizacijo plesne scene v nasprotju s tistim, kar imenujemo »lokalni kontekst«. Oziroma, kaj pomeni slovenska plesna scena in posledično kaj je selekcija slovenskega plesnega festivala? Jasno je, da gre za promocijo del domačih plesnih umetnikov in produkcijskih hiš, vendar je Teja Reba, predsednica Društva za sodobni ples Slovenije, v pismu selektorjem zapisala, da Gibanicapredstavlja … pluralnost izrazov … ki so bodisi skozi formo ali vsebino močno vplivali na slovensko plesno krajino v zadnjem letu. Vpliva seveda ni mogoče meriti, zato smo se selektorji osredotočili na izbor del, ki izstopajo iz okvira pričakovanega plesnega izraza in katerih moč, doslednost in avtonomija niso pod vprašajem.
Predstavljajo slovensko produkcijo dela, ki jih financira denar slovenskih davkoplačevalcev? Kaj je z vse večjo tendenco, celo prisilo v mednarodne in EU koprodukcije? Koliko mora biti slovenskih državljanov, da velja neko delo za slovensko, in kaj z avtorji, ki že leta ne delajo na domači sceni in se ne navezujejo na lokalni kontekst, vendar s svojim delom prinašajo nove načine razmišljanja in so zato pomembni? Ples je nomadska in izven-nacionalna kategorija, vendar je vprašanje komunikacije z lokalnim okoljem – še posebej v sredinah, ki se soočajo s stalnim odlivanjem talentov – zahtevno in vzbuja nekakšno anksioznost .  Odpira tudi vprašanja centralizacije, pa dostopa do virov, infrastrukturne podpore.
Končni seznam predstav oziroma programa, ki smo ga Nina, Marc in jaz podpisali, je rezultat našega kratkega sodelovanja in vzpostavljanja medsebojnega razumevanja treh profesionalcev, ki prihajajo iz različnih kontekstov in imajo različne izkušnje. Naše delo je usmerjala vrsta zahtev in omejitev, ki jih postavlja okvir festivala. Pozicija dodeljene moči, ki jo kot selektorji sprejemamo, pomeni vključevanje manjšega števila in izločitev večine in navkljub upoštevanju načela pluralnosti plesnih izrazov je v končnem programu prisotna določena hierarhija vrednot. Sam festival bo pokazal, v kolikšni meri naša selekcija odgovarja trenutnim potreba scene, jaz pa se še enkrat zahvaljujem organizacijskemu timu Gibanice in vsem vključenim umetnikom za izkazano zaupanje.
Iva Nerina Sibila

Marc Olivé López je rojen leta 1973 v Barceloni, Španija. Študiral je sodobni ples na Institut del Teatre de Barcelona in plesne študije na The Place v Londonu. Je diplomant socialnega dela na Univerzi Ramón Llull, diplomant humanistike na Univerzi USHS v Strasbourgu in Univerzi Robert Shuman. Ima tudi diploma iz razvijanja evropskih projektov Col·legi de Sociòlegs I Politòlegs de Catalunya.
Od leta 2004 je asistent vodje produkcije v Het Net Theater, Brugge. Med letoma 2002 in 2004 je bil asistent koreografije ENCLAVE Dance Company Roberta Olivána v Bruslju.
Delal je kot vodja predstave za različne produkcije  zarzuele s solisti OBC (Orquestra Simfònica de Barcelona I Nacional de Catalunya). Leta 2005 je začel delati kot programski vodja v Teatre Mercat de les Flors de Barcelona, kjer dela še danes. 
Bil je član žirij za podelitev nagrad za koreografijo na različnih španskih in mednarodnih dogodkih in tekmovanjih (Premios de la Feria Internacional de Teatro y Danza de Huesca, MasDanza Dance International Contest, Dance International Contest Burgos – New York). Bil je gostujoči predavatelj magistrskega programa produkcije na Univeristat de Barcelona in sodeloval s Teatre Mercat de les Flors sodeloval v različnih EU projektih, kot so Modul-dance, IDEE (Initiatives in Dance through European Exchange), Xin-A-Movs-‘s (Artists exchange between China and Europe), EDN (European Dancehouses Network). Bil je tudi član državnih komisij za plesno produkcijo, gostovanje plesnih produkcij, program plesnih rezidenc. 

Marc Olivé López o Gibanici 2015

Proces selekcije letošnje Gibanice je bil zame zelo zanimiva izkušnja. Zanimivo je bilo bolje spoznati, kaj se dogaja na slovenski plesni sceni in kaj delajo plesne institucije v državi.
Kot zunanji opazovalec sem spoznal, da malo prijavljenih del ohranja odnos oziroma izhodišče v fizičnem gledališču in dramaturški kompoziciji. Kot v večini evropskih držav je danes težko delati v skupinskih produkcijah in večina del je solističnih ali duetov. Majhen delež del, ki sem jih videl, ohranja koreografsko pisavo v odnosu na prostor in kompozicijo. Veliko umetnikov namreč eksperimentira in raziskuje lasten načine izražanja. V tem smislu so se mi zdela posebej zanimiva dela in raziskave, povezane s telesom in zvokom, in dela na osnovi t. i. »instant composition« in improvizacije. Na splošno kažejo plesalci v predstavljenih delih odlične plesne in gibalne veščine, kar zadeva tehniko, dinamiko (v navezavi na potrebe dela, ki ga izvajajo, in kako se pristop do telesa, kompozicije in drugih potrebnih »orodij« sklada z značilnostmi dela in usmeritvami, ki jim koreograf/plesalec sledita v razvijanju plesnega jezika).
Internacionalizacija slovenskih plesnih produkcij je zapletena tema. Kot drugod nima opraviti zgolj s »kakovostjo« dela, ampak tudi s tem, komu je delo namenjeno in ali mu uspe najti pravega »sogovornika«. Sam menim, da dela lahko zaživijo izven Slovenije, težji del pa je vedeti, kateri so pravi, ustrezni prostori in konteksti za ta dela, in najti partnerja, ki jih lahko predstavi in sodeluje z umetniki, kar zadeva predstavitev, koprodukcijo ali »coaching«.
Naš izbor predstavlja samo en pogled in ne pomeni, da so ostala prijavljena dela slaba ali da so izbrana najboljša. Izbor je samo pogled in rezultat pogovorov treh ljudi, ki so se sporazumeli o določenih merilih. Če bi bili na našem mestu trije drugi ljudje, bi bil njihov izbor zagotovo drugačen. Gibanica 2015 je priložnost za vse promotorje plesa in plesne umetnike, da pridejo v Ljubljano, vidijo, kaj se dogaja na slovenski plesni sceni, in se srečajo z umetniki. Z umetniki, ki se predstavljajo na festivalu, in drugimi, ki bodo festival spremljali in so prav tako zanimivi.
Marc Olivé

 




 















 
Izdelava spletnih strani Normstudio.si