Selektorji 2013


► Pia Brezavšček
Pia Brezavšček
 je dokončala študij filozofije, trenutno pa zaključuje študij umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Zadnjih nekaj let se ukvarja predvsem s plesno in gledališko, pa tudi drugo umetnostno kritiko in teorijo. Je avtorica recenzij in oddaj na Radiu Študent, objavljala je v dnevniku Večer, v revijah Maska in Dialogi, v Tribuni, ŽND in drugje. V zadnjem času je kot soavtorica pripravila performativno predavanje Koreografija kalkulacij, ki je (ne)uspešno sodelovalo na mednarodni konferenci Performance Studies International.
 
► Mateja Bučar
Plesalka in koreografinja Mateja Bučar je leta 1974 končala srednjo baletno šolo, med letoma 1978/79 je študirala klasične in sodobne baletne tehnike na Centre de Danse International Rosella Hightower v Cannesu (Francija) ter vpisala študij biologije na Biotehniški fakulteti v Ljubljani.
Od leta 1980 je bila članica ljubljanskega baletnega ansambla v SNG Opera in balet, kjer je v času od zaključka študija do odhoda plesala v več kot 50 baletnih predstavah. Vidne solistične vloge v baletih: Pepelka, Rosalinda, Labodje jezero, Hrestač, v baletih Milka Šparemebleka, Pina in Pije Mlakarja, Yourija Vámosa, Ksenije Hribar, Ronalda Hydna (OPOMBA: Nisem mogla dobiti; kako je ime v prvem sklonu ali pa kar izpusti) in precej drugih.   Leta 1986 se je pridružila  Plesnemu teatru Ljubljana, ki ga je dve leti prej ustanovila Ksenija Hribar. Mateja Bučar je plesala v njenih predstavah Alpsko sanjarjenje (1986), Nostalgija (1987), Odisej (1988) in Komemoracija-Posušene solze (1996). V letih 1986–1992je sodelovala pri projektih, ki so jih vodili koreografi Arthur Rosenfeld (Rotterdam), Donna Uchizono,  John Jaspers (New York), Fatou Traore (Bruselj).
Na začetku 90. let je začela ustvarjati svoj sodobnoplesni opus, ki se pogosto spogleduje s sodobnimi vizualnimi umetnostmi. Za njeno delo, ki s svojo širino, konsistenco in kompleksnostjo predstavlja enega najpomembnejših koreografskih opusov zadnjih dveh desetletij, je morda značilno mišljenje virtualnih, shematskih, pojmovnih ali stvarnih prostorov v nenehnem dialogu z gibom in plesom.

 ► Klaus Ludwig
Klaus Ludwig  je po pripravništvu iz ekonomije in računovodstva svoj hobi spremenil v poklic, ko je začel študirati na bruseljski plesni šoli P.A.R.T.S. Kmalu zatem je prevzel administrativne posle nekaterih plesnih skupin in delal v računovodskem oddelku organizacije Art Consult, dokler se leta 2004 ni pridružil oddelku za produkcijo festivalaKunstenfestivaldesarts (Bruselj). Leta 2007 je delal na festivalu Arab Meeting Points 5, naslednje leto pa v Berlinu organiziral tanznacht 08. Konec leta 2008 je še s tremi kolegi ustanovil urad za alternativni menedžment Caravan Productions. Od januarja 2013 je finančni direktor umetniškega centra STUK Arts Center v belgijskem mestu Leuven.

Nagovor selektorjev

Gibanica 2013 – upor detajlov

Sodobni ples pri nas že dlje časa vzdržuje zanimivo napetost neprostovoljnega ravnotežja. Tako stanje pa ni nekaj samoumevnega; tudi ohranitev tega ravnovesja zahteva konstanten napor in raziskovanja, ki jih ni malo ter prinašajo naboj in zagon celotnemu plesnemu ustvarjanju in njegovi publiki.
V selekciji so nas pritegnila dela, za katera se zdi, da prek poglobljenega, preciznega in hkrati brezkompromisnega ukvarjanja z gibom in njegovim dometom na novo generirajo svojo moč. V tem pogledu je med prijavljenimi predstavami izstopalo kar nekaj del, ki so v tem ali enigmatično sorodnem smislu sovpadla, in iz teh predstav smo oblikovali jedro programa. Avtorji in avtorice so tako izkušeni koreografi kot tisti iz vrst mlajših generacij, kar je posebej razveseljivo. Razbrali smo, da produkcija prinaša ali vsaj obljublja nekaj bistvenega – individualni naboj premišljenih koreografskih praks, eksperimentov in tveganj.
Odločili smo se, da tokrat bolj kot dela, primarno zavezana reprezentaciji in iskanju simbolnih pomenov ter sporočilnosti, izpostavimo dela, ki izstopajo po svojem izhodiščnem imanentnem ukvarjanju z gibom – s formo, s samo materialnostjo, ki razpira pomene. Večkrat so ta dela zastavljena le kot raziskave, brezkompromisno zavezane svojim nalogam, ki proizvajajo intenzitete, pomene, smisle in nesmisle in s tem fascinirajo. To nikakor ni neko novo iskanje plesnega esencializma in avtonomije. Vsak izraz je legitimen. Vseeno smo v tem zbiru partikularnosti videli nek odriv, ki se ne odziva na aktualnost le z neposredno kritičnostjo, temveč obstaja v sili, ki ne popusti, dokler ne preoblikuje teles, misli ... – dokler nekaj neznanega ne preoblikuje v znano, nekaj nevidnega v vidno, dokler ne spremeni nekaj nespremenljivega. Nedvomno gre za signal novega radikalnega empiricizma in potenciranega materializma v umetnosti, ki verjame v izkušnjo telesa in realno moč odnosov – to je najbrž nekaj, kar je danes tudi širše družbeno izrednega pomena.
Tudi dodatni program je selektorska odločitev. Vanj smo nabrali tiste predstave, ki jih sicer ne moremo brez zadržkov umestiti v takó 'kuratorsko' zastavljen glavni program, a vseeno tudi te dodatne predstave vsaka po svoje kažejo na določene presežke, ki se nam jih je zdelo nujno vključiti v festival. Bodisi predstavljajo temelj ravnotežja, o katerem smo govorili, bodisi odpirajo neke povsem svoje smeri in smisle, za katere verjamemo, da lahko izjemno obogatijo slovenski plesni prostor. Velja še omeniti, da smo se zaradi letošnjega, še posebej skrčenega programa držali pravila, da se en koreograf lahko predstavi samo z eno predstavo. To je edini dodatni kriterij, ki se nam ga je zdelo vredno upoštevati, saj je le tako mogoče fizični in simbolni prostor na prizorišču sodobnega plesa pri nas pustiti čim bolj odprt, skupen in povezan, kar je danes pomembnejše kot kdajkoli prej.
Gibanica nam predstavlja tisti dogodek, ki v zgoščenem času treh dni zbere moči, okrepi prizorišče in mu daje nadaljnji polet. Je čas, ko združimo energije za skupni cilj in vse nadaljnje boje, ki jih ne bo malo.

Mateja Bučar, Pia Brezavšček, Klaus Ludwig
 
Izdelava spletnih strani Normstudio.si