Refleksija 2011


Po koncu Gibanice

Včeraj, 27. februarja zvečer, se je zaključila 5. Gibanica. Ob zaključku smo podelili nagrado občinstva (občinstvo je glasovalo po vsaki predstavi z ocenami od 1 do 5). S povprečno oceno 4,6 je najboljšo oceno občinstva dobila predstava DUET 012 Rosane Hribar in Gregorja Luštka v produkciji Plesnega Teatra Ljubljana. Predstava je emocionalen duet, kjer po uvodnem plesnem filmu Rosana in Gregor prepleteta plesne stile in tehnike in skozi sodobni ples spregovorita o njuni skupni umetniški in intimni zgodbi. Nagrada je bila simbolična; gibanica.
Gibanico organizatorji, ki delujejo v okviru Društva za sodobni ples Slovenije, ocenjujemo za uspešno. Predstave so bile dobro obiskane, ogledalo si jih je 1600 ljudi. Če prištejemo še razstavo, video instalacijo, oba posveta in večerne zabave, je bilo število občinstva prek 2000. Predstava Utopija 1 je odpadla zaradi bolezni.
Gibanico je obiskalo skoraj 40 tujih selektorjev oziroma programerjev, ki so po prvih odzivih sodeč zadovoljni z bero slovenskih sodobnoplesnih predstav preteklih dveh let. Nekaj gostovanj je že obljubljenih, bolj natančen izkupiček pa bo znan šele čez nekaj časa.
Gibanica se je letos osredotočila na tri cilje:
  • predstavitev slovenske sodobnoplesne produkcije tujim programerjem
  • predstavitev sodobnega plesa domačemu občinstvu, popularizacija sodobnega plesa in vzgajanje novega občinstva
  • odpiranje prostora za strukturne rešitve za izboljšanje pogojev dela v polju sodobnega plesa
Prva dva cilja sta izpolnjena, o dobrih rezultatih pričajo visoka udeležba tujih selektorjev, polne dvorane in vabila na gostovanja. Tretji cilj smo poskušali doseči z dvema posvetoma. Posvet o institucionalizaciji sodobnega plesa, ki je potekal na ministrstvu za kulturo, je bil zelo polemičen. Ministrica Majda Širca in državni sekretar Stojan Pelko sta zagotovila, da je ministrstvo rezerviralo 1.5 milijona evrov za 2011 in 2012 za institucionalizacijo sodobnega plesa in že pred časom formiralo strokovno skupino, ki pripravlja smernice oziroma predlog delovanja novega javnega zavoda. Mnenja o naravi in aktivnostih tovrstnega zavoda so deljena, zato je posvet, ki je potekal v okviru Gibanice, dobrodošlo soočenje mnenj in dialog mora teči dalje. Posvet o mreži sodobnega plesa je bil namenjen predstavitvi nove mreže, ki se bo osredotočila predvsem na vzpostavitev gostovalne mreže in decentralizacijo slovenskega sodobnega plesa. Udeleženci posveta so podali predloge in nasvete za delovanje mreže in opozorili tudi na pretekle neuspešne poskuse in na obstoj mreže, ki se deloma že ukvarja s sodobnim plesom: JSKD.
Gibanica se je po podelitvi nagrad iztekla s plesno zabavo z DJ Checkmanom. Naslednja Gibanica bo pomladi 2013 in najavljamo, da ne bo več v enaki obliki kot preteklih pet izdaj. Sledila bo predvsem želji po decentralizaciji, zato bo Gibanica postala potujoča plesna karavana.

Nagovor umetniškega odbora ob Gibanici 2011

Spoštovani obiskovalci festivala Gibanica, cenjeni ljubitelji sodobnega plesa, dragi partnerji festivala,
od leta 2003 so se vsako drugo leto v februarju odvijali festivalski jagodni izbori produkcije sodobnega plesa v Sloveniji, letos prihaja na vrsto 5. Gibanica. Izmed vzhodnoevropskih kulturnih kontekstov ima sodobni ples prav v Sloveniji najdaljšo zgodovino, v zadnjih štirih desetletjih pa je njegova produkcija s kvalitativnimi vzponi in padci še posebej rapidno narasla. In še vedno rase. Četudi njegovi gledalci in ustvarjalci nismo vselej enako zadovoljni z njim, moramo ugotoviti, da je sodobni ples v Sloveniji v zadnjih osmih desetletjih kot serija naključij in načrtov, tajnosti in vztrajnosti uspel nastajati iz modernosti, avantgardnosti in sodobnosti umetniških kontekstov, zato ga je mogoče identificirati tudi kot nekakšnega impulzivnega odzivnika na čase, ki jim pripada. Ko se leta 2011 ozremo po sodobnoplesni produkciji, ni mogoče ignorirati dejstva, da je sodobni ples v Sloveniji zbir izjemno širokega spektra različnih estetskih naziranj in zato nikakor monoliten estetski fenomen. Ustvarjajo ga umetniki različnih zgodb, pogledov in prepričanj, zato ga je morda kdaj tudi težko predstavljati kot zbir zgodb iz enega samega polja. Umetniški odbor bi se na tem mestu rad zahvalil selektorjem Andreji Podrzavnik, Blažu Lukanu in Virve Sutinen, saj so po našem prepričanju opravili kvalitetno, odgovorno in težko delo.
Aktualen umetniški odbor je bil za organizacijo in reformo festivala Gibanica izvoljen pred dvema letoma. Dela smo se lotili odgovorno in ambiciozno. Ocenili smo, da umetniki, ki ustvarjajo sodobni ples v Sloveniji, potrebujejo več razumevanja in prepoznavnosti tudi v domačem kulturnem kontekstu. Saj ne, da bi bila gostovanja v tujini za predstave domačega sodobnega plesa nepomembna, a zdi se nam nesprejemljivo, da naših najpreproznavnejših koreografskih imen domače kulturno okolje praktično ne pozna. Odločili smo se to spremeniti. Tudi zato, ker se vse več sodobnoplesne produkcije ustvarja izven Ljubljane, ki ostaja osrednji produkcijski center. Zato smo enako mero pozornosti poleg festivalske platforme namenili tudi »Slovenski plesni mreži«, ki bo od leta 2013 začela skrbeti, da bodo domače sodobnoplesne predstave videli tudi gledalci izven Ljubljane in da bomo nad sodobnoplesno produkcijo iz drugih mest dobili pregled tudi v Ljubljani. Za vzpostavitev takšne mreže smo dobili jeseni 2010 tudi sredstva Ministrstva za javno upravo (Evropskega socialnega sklada) in si s tem v resnici vzpostavili pogoje za reformo festivala. Umetniški odbor Gibanice meni, da je format nacionalnih platform na področju scenskih umetnosti za mednarodne produkcijsko-programske mreže vse manj zanimiv in da bi bilo potrebno zastaviti za promocijo sodobnega plesa v mednarodnem kontekstu nekolikanj drugačne strategije. Menimo, da bi nam lahko z uspešnim modelom »Slovenske plesne mreže« uspelo ustvariti tudi drugačen tip sejemskega festivala. V dnevih letošnje Gibanice, pa seveda tudi v mesecih po njej, bi si vse te naše zamisli in predloge želeli, dragi partnerji, skupaj z vami premisliti.
Želimo vam obilo užitkov v našem skupnem plesnem prazniku!

Virve Sutinen, selektorica Gibanice 2011, o letošnji selekciji

Kaj bi morala platforma predstavljati? Čemu in komu je namenjena? Za kaj je dobra? Nekaj teh vprašanj sem si morala zastaviti v zadnjem času.
Rada prebiram knjige in običajno berem vsaj štiri knjige hkrati. Zato, ko razmišljam o konceptu platforme ali prikazovanj, delujem podobno kot berem – prej kot disciplina ali izbran okus me žene radovednost. Poleg tega se moja naloga tudi razlikuje od naloge kustosa ali sestavljavca programa in je prej primerljiva z nalogo impulzivnega bralca. Pravzaprav platforma ni ne festival ne sezona, saj so zanjo značilni predpogoji, opredeljeni regionalno ali nacionalno.
Spominjam se prve od vseh estonskih plesnih platform leta 1998, ki je vse in vsakogar predstavila kot politično dejanje. Četudi mi je program omogočil spoznati številne umetnike, katerih delu sem lahko sledila vse do danes, mi je najbolj ostalo v spominu vzdušje, ko smo poskušali opredeliti, formulirati in izraziti velikansko družbeno spremembo ter zajeti ta občutek, ta zagon, to svobodo s pomočjo plesa.
Ko sem se tokrat zakopala v kupe zgoščenk, me je že samo ob obsegu ustvarjalnosti in angažiranosti v plesu preplavil skoraj enako močan občutek. Pojavljale so se skupne skrbi ali vprašanja in pogosto ponavljajoče se teme, kot so spol in družbeni spol, identiteta, komodifikacija in medčloveški odnosi. Ne glede na to, kako močno se človek zaveda kulturnih razlik, ne razume zlahka umetniških izbir, ki izhajajo iz zelo raznolikih resničnosti. Navsezadnje, komu je mar, ali razumem celoto ali ne, ali pa me ta sploh ne nagovori, če sem le zmožna prepoznati občutek nujnosti v uprizoritveni in plesni kulturi.
Nekaj zagotovo vem: uprizoritvena scena v Sloveniji ni v celoti komodificirana. Pojavlja se veliko zanimivih stvari, ki nemara nimajo produkcijske vrednosti, ki bi bila potrebna za prodor na mednarodno tržišče, a kljub temu zastopajo druge pomembne vrednote. Še posebej sem uživala v občutku "undergrounda" ali alternative, ki je na scenah drugih držav do velike mere izkoreninjen. Poleg tega je večina predstav resnično interdisciplinarnih in bolj povezanih s sodobnim performansom kot s koreografijo v akademskem smislu. Pogosto se pojavljajo tudi gole ženske, ki označujejo druge stvari, kar je pomenilo izziv za feministko v meni. Uživala sem v glasbi in vizualnosti mnogih predstav.
Če bi bilo mogoče, bi si želela, da bi platforma prikazala vse prejete predloge. Ker pa bi bilo to komaj izvedljivo, se je potrebno odločiti za izbor s hkratnim zavedanjem, da nikakor ne more ponazoriti resnične raznolikosti ali resničnosti. Gre zgolj za en sam zorni kot. Tako je, kot bi tiste štiri knjige, ki me čakajo na nočni omarici, predstavljale celotno knjižnico.

Blaž Lukan, selektor Gibanice 2011, o letošnji selekciji

O Gibanici 2011 v štirih citatih Ob končani selekciji za letošnji festival oziroma njeni predstavitvi v Španskih borcih sem zapisal naslednje: »Vsebinsko selekcija bolj kakor kakršno koli enotnost odraža raznovrstnost slovenske plesne scene, projekti v njej govorijo zlasti sami zase. Selektorji smo skozi različne faze selekcije posebej pozorno gledali predstave mladih in mlajših avtorjev, predstave, ki so dale prednost vsebini, ideji, zgodbi, sporočilu pred formo oziroma tehniko, in predstave, v katerih (sodobni) ples prehaja v interakcijo z drugimi umetnostmi. Sam vidim slovensko plesno kot izjemno živo, kljub znanim (in nenehnim) težavam vitalno in v me posameznih primerih celo bolj inspirira kot scena, ki jo spremljam bolj kontinuirano in sistematično od plesne, torej sodobna uprizoritvena oziroma gledališka.«
Moje doživljanje sodobnega slovenskega plesa v zadnjih dveh sezonah pa je šlo skozi različne faze. Prva je bila manj spodbudna. Ko sem začel obiskovati plesne produkcije, sem bil po ogledu kakih petih, šestih predstav precej razočaran. Naj citiram iz svojega fiktivnega selektorskega dnevnika: »Majhne produkcije z majhnim dometom. Slabo zastavljene in razvite ideje. Še plesna tehnika povsem neopazna, na prvi pogled 'nadgrajena' s performersko interpretacijo ali zgolj 'prezenco', v resnici pa zasilna, slabo učinkovita. Ideje: kje so? Ni toliko problem v plesni dramaturgiji kot v formulaciji izvirne izhodiščne ideje, še neartikulirane, a intenzivno navzoče kot emocija, gon, volja. Tudi kreativni postopki, ki jih plesni ustvarjalci pogosto prezentirajo kot sámo vsebino (napovedanih) produkcij, ne prinašajo nič presenetljivega. Pa ne gre za iskanje novega za vsako ceno, prej za jasno formulacijo iniciativnega jedra bodoče uprizoritve. To očitno ni tako preprosto, kot se zdi na prvi pogled. V tem jedru se namreč skriva več kot zgolj 'ideja', tu je doma odnos do sveta, stališče, 'prepričanje', angažma, elementarna odzivnost na čas, svet, druge, nase. Če bi bil (preveč) radikalen, bi lahko rekel, da nimam pojma, o čem slovenski plesni ustvarjalci sploh razmišljajo, kaj mislijo – in ali sploh mislijo …«
Ta vtis se je čez nekaj časa – vrstnega reda ogledov si seveda nisem zamislil vnaprej, ampak je bila logika bolj ali manj naključna – popravil, še več, po nekaj predstavah celo povsem obrnil. Citiram (iz istega vira): »Če slovenska scenska produkcija v zadnjem času stagnira, jo v precejšnji meri rešuje produkcija, ki nastaja v sodobnoplesnem okviru, vendar ozke meje 'plesa' ali 'giba' presega. Gre preprosto za scensko produkcijo, ki se manifestira v polju performativnega in v njem najde – morda zato, ker ni obremenjena niti s tradicionalnim pojmovanjem sodobnega plesa (hm, neke vrste paradoks …) niti z (žal že) obvezujočo tradicijo sodobnih performativnih praks (performativni obrat je kljub vsemu že daleč) – nove, izvirne, povsem nenavadne možnosti, ja, nove forme, ki nakazujejo izhod iz zgoraj omenjene slepe ulice. Ne bom navajal imen, morda na kakem drugem mestu, a nekaj jih je v izboru in pomenijo mi vrhunce lanskoletne scenske produkcije v Sloveniji sploh. V njih najdem energijo, ne zgolj tisto, ki jo imajo plesalci v pomanjkanju racionalnega aparata nenehno na jeziku, temveč energijo kot odziv na svet, kot njegov divji in spačen refleks, ki pa v telesu performerja (tudi njegovem gibu, plesu, če hočete, pa besedah in podobah, ki jih pred mano uteleša) najde estetsko formo, pa ne samo estetsko (pa čeprav je ta – zame – pogoj za neke vrste erotiko, »obscenost«, ki jo mora »scena« emanirati), temveč zlasti družbeno in politično, sicer (skoraj) nikdar neposredno, manifestativno, temveč v nenehnem zasuku, udarcu, sunku v prostor z eksaltirano gesto, z ostrino, ki ni nujno bučna in destruktivna, temveč precizna, zgoščena, abruptna. Ples kot gib in gib kot gesta in gesta kot dejanje v prostoru, ki telo od prostora odreže, odseka, a ga hkrati nanj priveže, prisesa na kožo, meso z novo vezjo, novim šivom. Ne bo prvič rečeno, da je vir takega plesa v misli, najsi bo ta izražena kot beseda, gesta, gib, telesna premena, podoba, zgodba.«
Na srečo – na srečo zato, ker bi v tem trenutku obe skrajni stališči, ki pa sta vendarle rezultat mojih avtentičnih odzivov, težko prepričljivo zagovarjal – pa se mi je po ogledu vseh predstav v konkurenci za letošnjo Gibanico, pa po pogovorih z obema kolegicama soselektoricama in distanci od ogledov situacija pokazala v realnejši luči. Zdaj citiram kar zapis, ki ga pravkar pišem: »Resnica sicer ni vmes, ker je vmes samo prazen prostor, temveč bliže zdaj eni zdaj drugi skrajnosti, je torej dinamična, pulzirajoča, v nenehnem gibanju. Resnica sodobnega slovenskega plesa je torej premična, kar je dobro in zdravo. Ni dobro – naj se giblje tudi ta citat – kadar jo premika odsotnost misli in namišljena plesna intuicija, črpajoča iz slabo zazna(v)nih energetskih tokov. Ni dobro, kadar ne proizvede nobene izvirne, presunljive, pronicljive podobe, gibne predstave, ampak se izčrpava zgolj v množenju ganljive želje po plesu. Svoje plesno zadoščenje najdem v predstavah, ki se zavedajo, da so predstave, organizmi, stroji, aparati – pa tudi zgolj fragmenti bližin z drugim (telesom ali neživim svetom) ter s samim seboj. Vem, kako težko je narediti predstavo, poznam okoliščine in pogoje delovanja plesalcev in skupin, na nekatere imam celo (vsaj delni) neposredni vpliv (z delovanjem v strokovni komisiji na ministrstvu za kulturo) in včasih se iz vrste samih nemožnosti resnično rodi možnost kot taka: pozdravljam jo in jo občudujem. Pogosteje iz predstave izstopijo delci, fragmenti, telesa, organi, ki so za moje (torej gledalčevo) doživetje dovolj: zadovoljijo me, želim pa si več, več! Kadar pa po ogledu predstave ostane samo želja – a ne po več, temveč po stvari sami, pred mano ni morda pojav, ki ga imenujem ne-ples in ima svojo domovinsko pravico v polju sodobnega plesa (in performativnih praks), čeprav ne pleše (več), temveč nekaj drugega, za kar nimam imena, poznam pa njegov učinek.«
Naj citati govorijo zase. – In naj Gibanica 2011 pokaže, kar ima sodobni slovenski ples za pokazati v tem trenutku, naj pokaže, kar si o njem mislimo tisti, ki smo festival pripravili, in naj pokaže tudi, kar bi se lahko z njim zgodilo v prihodnje!

Andreja Podrzavnik, selektorica Gibanice 2011, o letošnji selekciji

Gibanica je festival slovenskega sodobnega plesa, festival, kjer se predstavijo dela več generacij, od obetavnih in prepričljivih mladih ustvarjalcev do zrelih in prefinjenih izrazov starejših avtorjev. Vsi izhajajo iz giba kot izraznega sredstva – posredno ali neposredno. Pri nekaterih je gib zamenjal drug medij, postopoma in logično.
Gib je v nas od samega začetka življenja in kot izraz ponuja zelo drugačen potencial komuniciranja, sprejemanja in sočutja kot pa izražanje in razumevanje besede. Mnogokrat se zgodi zdrs, ker so predenj položena napačna pričakovanja. Posledica je pogosta nezadoščenost, tako gledalca kot ustvarjalca, saj pričakujemo, da bo ples komuniciral kot beseda, domet besede poskušamo direktno »prevajati« z dometom giba. Vedno znova delamo primerjave med plesom in tekstom, med gledališčem in sodobnoplesno umetnostjo. Izrazi, ki jih uporabljamo, kažejo na to, da je primerjava morda še bolj prisotna, kot si predstavljamo. Rečemo, da ples nagovori gledalca. Ne, naj mu pleše, in naj tako ostane.
V Sloveniji je situacija na sodobnoplesnem področju po eni strani zelo obetavna in navdušujoča, po drugi strani pa manjka vzajemnosti. Imamo veliko nove produkcije, ki pa se skozi ponovitve premalo nadgrajuje in jo prehitro zamenjajo nove predstave. Obenem pa ni prave producentske infrastrukture, ki bi ustvarjalcu dajala stabilne temelje za razvoj tako lastnega umetniškega izraza kot za njegovo lansiranje v širši družbeni kontekst. Tako se ustvarjalec večinoma ukvarja z neustvarjanjem oziroma porabi ogromno energije in časa (za kar seveda ni plačan), da vsaj približno postavi praktičen okvir svojemu ustvarjanju.
Tu pridem do svojega selektorskega dela, kjer sem spoznala še nekaj problematike, ki bi lahko služila v prihodnjih edicijah festivala kot odskočna deska za nadgradnjo strukture festivala. Prvi in najbolj očiten problem, s katerim sem se soočala, je, da je bilo treba vsa prijavljena dela urediti v en program, ki je bil po velikosti že vnaprej začrtan kot nekakšen okvir izbora. Težavno, mestoma celo nemogoče, je upoštevati enotne kriterije za vse predstave, kar po mojem nakazuje na potrebo po nadgradnji festivala v prihodnjih edicijah oziroma po njegovi razdelitvi v več enakovrednih poglavij (mlajši, starejši, večje, manjše produkcije ...).
Osebno pa sem tudi proti prenatrpanemu programu. Verjamem, da je vsakršen poskus prehiteti čas v veliko škodo predstavljenim delom in tu se mi poraja vprašanje, kaj in za koga je Gibanica.
Na tem mestu naj izkoristim priložnost za kratek hvalospev slovenskim sodobnoplesnim ustvarjalcem.
Plesni ustvarjalci so tip ustvarjalcev, za katere si upam trditi, da so najbolj sposobni suvereno delovati v zapletenih, eksperimentalnih fazah ustvarajanja, in da imajo neverjetno vztrajnost, ne samo fizično, pač pa tudi preživetveno. Izvajalci in ustvarjalci (večinoma gre za iste osebe) imajo zelo visoko tehnično znanje, a je v nekaterih primerih to zamenjano za vsebino, ne pa razumljeno kot medij, ki služi samo kot kanal za izražanje.
Uprizoritvena dela, ki padejo pod okrilje sodobnoplesnih stvaritev, so nepogrešljivega pomena, saj gledalca premaknejo in se ga dotaknejo na svojstven način ter poglabljajo možnosti človeške komunikacije in razumevanja. Od gledalca zahtevajo kar največjo odprtost, tako do vsebine kot do medija, s katerim je ta izražena. In ker danes skoraj nobena predstava ni enomedijska, pač pa so vse večmedijske, so vnaprej izgrajena pričakovanja in prehitri zaključki v definicijah lahko razlog, da je gledalec opeharjen za doživetje tega, kar je ponujeno.
Strinjam se z mislijo svojega dolgoletnega sodelavca, da je tekmovanje v umetnosti oziroma objektivno odločanje, kdo je boljši, kdo je izbran, kdo je prvi in kdo drugi, nesmiselno. Mestoma je stvar jasna, še pogosteje pa je odločitev zelo težka. Mnogokrat sem slišala to floskulo – »težko smo se odločili« – in zdela se mi je izpeta in za lase privlečena. Zdaj, ko z izkušnjo selekcije za letošnji program festivala Gibanica prihajam do iste floskule, pa jo razumem popolnoma drugače.
Težko bi rekla, da naš izbor objektivno kaže, kaj ima Slovenija najboljšega ponuditi na področju sodobnega plesa, bolj mislim, da gre za subjektiven izbor, za katerega smo se odločili trije selektorji. Naj to ne bo opravičilo, pač pa spodbuda in povabilo gledalcu, da poleg odličnega programa letošnje Gibanice obišče in doživi tudi druge predstave tako mlajših kot starejših avtorjev.

Gibanica pred Gibanico

Decembrski dogodek je napovedal letošnjo Gibanico; Blaž Lukan je predstavil selektorski izbor za Gibanico 2011. Mladi plesalci iz umetniške gimnazije, smer sodobni ples so se predstavili s plesnimi miniaturkami, impro jamm session je pokazal, da so najbolj pogumni najbolj mladi, na zabavi pa smo grizljali gibanice in džuskali o ritmih in vizualijah.
Izdelava spletnih strani Normstudio.si