Nagrajenci
NAGRADE KSENIJE HRIBAR

Od leta 2012 Društvo za sodobni ples Slovenije podeljuje tudi nagrado Ksenije Hribar za izjemne dosežke na področju sodobnega plesa. Nagrada je namenjena ustvarjalcem na področju sodobnega plesa v Sloveniji, ki s svojo vrhunskostjo in inovativnostjo pomembno prispevajo h kakovosti in razvoju sodobnega plesa pri nas. Namen nagrade je spodbujati celostni razvoj področja sodobnega plesa (nagrada se podeljuje plesalcem, koreografom, plesnim pedagogom, kritikom, producentom, oblikovalcem svetlobe in oblikovalcem zvoka na področju sodobnega plesa), motivirati talentirane mlade ustvarjalce kot tudi nagraditi dolgoletno življenjsko delo posameznikov, ki so s svojo umetniško, pedagoško oziroma teoretsko dejavnostjo zaznamovali naš prostor. Prve nagrade so bile podeljene februarja 2013, ob zaključku Slovenskega plesnega festivala Gibanica

2017
2015
2013
 

NAGRADE KSENIJE HRIBAR 2017


Člani komisije: Mateja Bučar, Petra Tanko, Jasmina Založnik


NAGRADA ZA ŽIVLJENJSKO DELO: Neja Kos
KOREGORAFINJA: Snježana Premuš
PLESALKA: Tina Valentan
PERSPEKTIVNA KOREOGRAFNJA: Kaja Lorenci
PERSPEKTIVNA PLESALCA: Žigan Krajnčan in Gašper Kunšek
PRODUCENTKA: Sabina Potočki
PEDAGOGINJA: Andreja Kopač
FOTOGRAFINJA / FOTOGRAF: Nada Žgank, Sunčan Stone
POSEBNA NAGRADA PO IZBORU KOMISIJE: Katja Legin za
za knjigo Dvojnosti: Performer in njegovo delo (2015) ter njene plesno-koreografske dosežke v zadnjih letih


Nagrade Ksenije Hribar & Nagradi Gibanice 2017 (foto: Vito Weis)
Od leve proti desni: Dagmar Dachauer (Gibanica - nagrada publike), Nada Žgank, Andreja Kopač, Snježana Premuš, Sabina Potočki, Žigan Krajnčan, Kaja Lorenci, Matija Ferlin (Gibanica - nagrada žirije), Gašper Kunšek, Katja Legin, Tina Valentan, Neja Kos



UTEMELJITVE:

Nagrada ža življensko delo: Neja Kos
Njen opus, za katerega pravi, da ga je soustvarila  skupaj z vrsto neutrudnih ustvarjalcev, koreografov, plesalk in plesalcev, teoretikov, obsega vrsto projektov, ki živijo od osemdesetih let do danes: mreža plesnih pedagogov in plesna piramida po vsej Sloveniji, Poletna in Zimska plesna šola, vseskozi množično obiskani; zasnova in izvedba prvega plesnega festivalskega dogodka Dnevi plesa (1982–1994) s prikazom slovenske plesne produkcije, vendar že tedaj prepletene z mednarodnimi predstavami, ki je danes znan pod imenom Živa; in tekmovanje mladih plesnih ustvarjalcev Opus 1. V sodelovanju z Ameriškim centrom v Sloveniji je omogočala dostop do pomembnih, a takrat težko dostopnih historičnih in aktualnih video, filmskih in tiskanih materialov; skrbela je za dotok in dostop do aktualnih informacij iz sveta ter povezovala in spodbujala mednarodne stike; razvijala je lastno kritiško razmišljanje in pisanje ter k temu spodbujala druge; napisala je knjigo Ples od kod in kam, v kateri je predstavila za tisti čas pomemben pregled plesne zgodovine in sodobnih plesnih praks ter jo dopolnila s pedagoškim razmišljanjem itn.

Neja Kos je na mestu samostojne strokovne svetovalke na ZKOS (JSKD) med leti 1977 in 2006 sistematično in sistemsko razvijala področje sodobnega plesa. Še posebej pomemben je njen osebni angažma, razgledanost in razumevanje plesnih tokov v 60. in 70. letih, zaradi katerih je začela intenzivno umeščati sodobni ples v obstoječi formalni sistem in s tem vgradila prvo, dragoceno in dolgoročno sistemsko pridobitev v času, ko se sedanji, krhek sistem za sodobni ples s subvencijami Ministrstva za kulturo in lokalnih skupnosti še niti ni začel vzpostavljati.
 
Znotraj JSKD je dejansko profesionalizirala možnosti za dostopnost in stik s sočasnimi plesnimi dogajanji v svetu. Najmlajšim in mladim ustvarjalcem je omogočila široko spoznavanje in udejanjanje njihove ustvarjalnosti vse do njihove profesionalizacije. Skrbela je za kontinuirano popularizacijo sodobne plesne umetnosti.
 
Tako kot je Ksenija Hribar prinesla in ustvarila kriterije vrhunskega umetniškega ustvarjanja, je Neja Kos vzpostavljala vse tiste pogoje, ki so bistvenega pomena za obstoj te umetnosti v nekem prostoru, najboljši izkoristek njenih potencialov in tudi njen prodor do najširše javnosti.
 
Vse njene poteze in koraki so bili premišljeno usmerjani v polnomočno udejanjanje sodobnoplesne umetnosti (mreža plesnih pedagogov, Poletna in Zimska plesna šola, Dnevi Plesa – danes festival Živa, Opus 1, strokovna študija Ples od kod in kam idr.). Profesionalizacijo sodobnega plesa z vsemi njegovimi elementi je pripeljala do točke, s katere bi ga morale s potrebno strokovnostjo in zavzetostjo prevzeti nase nacionalna in lokalne kulturne politike.
 
Na ključnih položajih kulturnih politik še kako manjkajo osebe, ki bi s tako profesionalnim odnosom, zanosom kot tudi z osebno zavezanostjo profesiji, z znanjem, razgledanostjo in vizijami tudi v času finančnih ali političnih nenaklonjenosti znale ukrepati tako konstruktivno in pogumno, v prid sodobni plesni umetnosti, kot je to uspelo Neji Kos.


Neja Kos (vse fotografije na tej strani: Nada Žgank)


Koreografinja: Snježana Premuš
Koreografinja Snježana Premuš je s poglobljenim in preciznim raziskovanjem različnih telesnih modalnosti in v radikalnem spoprijemanju z vprašanji, kaj določa koreografijo, nadvse dragocena in pomembna figura v slovenskem prostoru. Uspeva se namreč povsem izogniti kakršnemukoli samodejnemu ponavljanju poznanega ali utečenega in se radikalno bori proti hitrim, utečenim ali zapovedanim produkcijskim danostim. V tem naporu vselej preseneti. Njeno poglobljeno raziskovanje postavlja v središče izmikajočo se, nezavedno, relacijsko naravo telesa in razpiranje vseh mogočih telesnih krajin. Poslužuje se somatike in senzornosti, ki ju kot sprehode po skriti, vseprisotni ali na rob odmaknjeni zavesti pretvarja v strukture in skulpture. Tvori nova telesa in dovoli, da spremljamo, kako jih strukturira zdaj natanko tako, zdaj nekoliko in še nekoliko drugače. Namen je uloviti razliko, v kateri se gledalcu razkrivata globoko raziskujoča se telo in um. Morda se zdijo vprašanja, ki jih naslavlja, preprosta, odgovori nanje nevprašljivi in očitni, vendar v svojem kompleksnem in jasnem koreografskem jeziku dokazuje, da je najbolj očitno pogosto tudi najbolj problematično. Lahko bi celo rekli, da je njena koreografija najbolj drzna in presežna prav takrat, kadar v nenavadnih telesnih konglomeratih, deviacijah, rekombinacijah, fluktuacijah in rekoordinacijah razkrije anatomijo človekove problematičnosti samo na sebi. Navkljub ali prav zaradi velike kompleksnosti tako zastavljene vsebine je njena koreografija arheološka, prvinska, iskrena, inovativna in tudi čutna.

Neutrudno jasni in materializira nevidno vez med čisto golim atributom telesa ter idejo in s tem na široko razpira in emancipira zavest o človeškem telesu. To je opazno tudi v njenem opusu, nastalem v zadnjih dveh letih: v kratkem filmu Inteligentno telo (2014), Fizičnih manifestacijah (2015) in Poiesisu sebstva (2016).


Plesalka: Tina Valentan
Koreografinja in plesalka Tina Valentan deluje na plesnem polju že vrsto let. V poglobljenem somatskem raziskovanju telesa je uspela razviti koreografsko-plesne principe, skozi katere notranje vzgibe s spretnostjo prenaša in prevaja v kompleksne, asociativne, abstraktne gibalne materiale. Tina izjemno kvalitetno preigrava plesne materiale, spodnaša lastne plesne navade in jih znova nadvse precizno oblikuje. Njene plesne nastope določa izjemna gibalna senzibilnost, ki se razteza v širokem spektru performativnega uprizarjanja; od humornega, globoko intimnega, seksualnega, animaličnega, ironičnega, igrivega itn. Tina Valentan lahkotno premešča različne izraznosti, jih kombinira in po potrebi poudarja, četudi zgolj zato, da bi jih kasneje zapeljala v drugačno izrazno polje. V ustvarjalne procese stopa z zrelo plesno inteligenco, njen subtilni nastop je zato estetski užitek – izkušnja, ki se dodobra vtisne v gledalčev spomin. V zadnjih dveh letih je vidno doprinesla k številnim plesnim predstavam: Sezona lova in Železno modra Milana Tomašika, Fizične manifestacije Snježane Premuš ali Krickrac, to sem jaz!, nastale v soavtorstvu Katje Kähkönen, Mateje Ocepek, Katje Povše in Sanje Tropp Frühwald. Ob tem je po daljšem času zasnovala in izpeljala tudi lastni avtorski projekt Kalipso


Perspektivna koreografinjaKaja Lorenci
Koreografija Morda na videz kdaj kot vsi ljudje ima jasno sled v prvencu – duetu z Ivanom Mijačevićem Zven telesne tišine, v katerem je Kaja Lorenci že dala vedeti, da misli in da nosi specifično koreografsko zavedanje, takšno, ki želi iz čistih elementarnosti telesa, giba in zavesti ustvarjati poetiko. Ena od elementarnosti je tudi duet – odnos dveh – kot materija medsebojnosti; med zavestmi, telesi, gestami, deli teles, objektnostjo in organskostjo, med resonancami, mogoče med nujnostmi in nenujnostjo. Ena od bistvenih kvalitet Kajinega koreografskega spopada je, da je gib jasen in točen in vedno tudi avtonomen – da hkrati rezonira kot kinetični fenomen sam zase in znotraj pomena. Da je gib ujet le v svoji potencialnosti, saj šele ta zares preseneti. Avtorica v prvencih poskuša gib zajeziti in utelesiti v trenutku, preden ta nastane. Lotiti se nekaj takega je najbližje imaginarni težnji, ki se v procesu razkrije kot produktivna, radikalna in logična koreografska izbira. Tudi izbira ekipe (Katja Legin, Žigan Kranjčan, Nataša Živkovič, Dejan Srhoj in Rok Vevar) je ključna za tako zastavljeno koreografsko delo in proces, ki delikatno, točno in jasno išče, provocira, vpenja in razvezuje odpadnost ali pripadnost drugim telesom, prostoru in svetu. V delu je brez dvoma čutiti do temeljev poglobljeno koreografsko intenco, iskanje estetske avtonomije, konkretno relevantno problematiziranje vprašanj sodobnega plesa in prostora ter vizijo, ki teži k poetičnemu naboju in kritičnemu razmišljanju. 


Perspektivni plesalecŽigan Kranjčan in Gašper Kunšek
Žigan Kranjčan in Gašper Kunšek sta v najrosnejših letih že osvajala in osvojila plesne spretnosti svoje generacije, od hip-hopa, poppinga, breakdanca do lockinga. Še naprej sta prestopala te okvirje in spoznavala nove žanre, se lotila odkrivanja razlik med stili, tehnikami, veščinami, spretnostmi. Našla sta tudi sodobno plesno arheologijo in jo konglomerirala na ulico, oder in vsepovsod vmes. Ulica kot najbolj avtentično mesto nepričakovanega, nemilostno prizorišče boja za prostor, mesto, moč in pomen 'streetability', kot lahko označimo njuno prakso, je produktivna dediščina (njuna zasebna akademija) za iskanje gibalnih form, izzivanje plesnih kodacij, premeščanje navideznih limit. Ko ju gledamo v duetu, nam je jasno, da sta njuna plesalska kapacitetea in moč, ukročeni in neukročeni, izjemni ne samo zato, ker sta tako nadarjena, temveč ker v ničemer in nikakor ne podcenjujeta svoje nadarjenosti in izkušenj. Kvaliteta, s katero premagujeta še neznano in naprej izostrujeta in razvijata osvojeno.
V duetih Neimenovano in Ejlijen ekspres gledamo, kako občutljivo, pozorno, spoštljivo in nepopustljivo raziskujeta plastičnost, vzdržljivost, mir, hitrost, norost, jasnost, praznino, fantazijo, da se nam zazdi, kot bi z njima potovali od »izprijenosti do perfekcije in nazaj« – v težnji, ki neutrudno provocira vse znano in dosegljivo in je v plesnem in estetskem še kako na mestu. 


ProducentkaSabina Potočki
Sabina Potočki je v dolgoletnem delovanju z vztrajnostjo, doslednostjo in predanostjo poklic producentke razvila, osmislila, ga visoko profesionalizirala in v številnih segmentih dopolnila in podkrepila z večstransko, vselej izjemno angažirano držo. Svoje dragocene izkušnje je pridobivala s plesnim, producentskim in tudi selektorskim delom od Plesnega teatra Ljubljana, Mesta žensk in nazadnje zavoda Emanat. S širokim naborom znanj in izkušenj, ki presegajo heterogeni spekter produkcije, še posebej pa z občutljivostjo za raznotere potrebe tako ustvarjalcev kot tudi umetniških procesov skrbi za dovršeno, natančno in predvsem kakovostno realizacijo umetniških kreacij, kar je v okrnjenem in poškodovanem kulturno-umetniškem prostoru še toliko bolj pomembno. Potreba in sposobnost lucidnega prebiranja, analiziranja, razumevanja in nenazadnje zagovarjanja sodobnih scenskih umetnosti ji omogoča, da umetniške procese in kreacije zasnuje na podlagi umetniške vizije, jih brezhibno organizira, temeljito pripravi in vodi, ob tem pa se trudi iskati dodatna sredstva za izvedbo in nadaljnje življenje projektov v domačem in mednarodnem prostoru. Tudi v zadnjih dveh letih Sabina Potočki še naprej sopodpisuje številne uspešne projekte (Morda na videz kdaj kot vsi ljudje, Staging a Play: Steklena menažerija, Tatovi podob, Slovenski koreografski imenik), delavnice, ustvarjalne procese in njihove predstavitve. 


PedagoginjaAndreja Kopač
Dr. Andreja Kopač deluje na plesnem področju v številnih vlogah: je dramaturginja, teoretičarka, predavateljica, publicistka, kritičarka, urednica, selektorica, performerka in iniciatorka številnih plesnih pobud. Širina delovanja ji omogoča lahkotno prehajanje in kombiniranje raznolikih vlog v smiselno prakso, ki se zelo izrazito usmerja na mlade ustvarjalce. V zadnjih dveh letih je kot selektorica festivalov Živa in Pika Miga dokazala rahločutnost do najbolj rosnih in zgodnjih koreografskih poskusov, za festival UkreP ZA pa je soustvarjala prostor ustvarjalcem, ki šele prestopajo prag profesionalizma. Z dramaturškim znanjem in izpiljeno pisavo je vnašala smisle in pripomogla k dvigu kvalitete številnih plesnih prvencev ali zgodnjih koreografsko-plesnih stvaritev (med njimi Wunderbare Jahre/Čudovita leta Dagmar Dachauer; selfed Kevina Trappeniersa, V vrtincu časa Jerce Rožnik Novak in Leona Mariča idr.). Andreja Kopač se razvija v vse bolj lucidno poznavalko sodobne plesne scene pri nas. Vztrajno odpira vrata mladim ustvarjalcem, jih vodi, izobražuje, usmerja ter tako sooblikuje na njihovi ustvarjalni poti. S svojim delovanjem, zanosom, poglobljenim znanjem in delom postaja nepogrešljivi del sodobnoplesnega polja pri nas.  


Fotografinja: Nada Žgank 
Umetniška fotografija na področju sodobnega plesa ne povezuje samo plesne scene med seboj, ampak ustvarja most med njo in njenim občinstvom. Komunicira pred in po dogodku, ob tem pa ohranja trajen spomin. Kontinuirano in prizadevno spremljanje sodobnoplesne scene, ki je hkrati tudi visoko profesionalno in obeleženo z izoblikovanimi estetskimi merili, Nada Žgank pretvarja v dva produkcijska koncepta: prvi je dokumentarno gradivo, ki je pri minljivosti umetniškega medija, kakršen je sodobni ples, nepogrešljivo in nujno za njegovo zgodovinjenje in analitsko raziskovanje; drugi produkcijski koncept pa je estetski in pretvarja enkraten umetniški dogodek v trajen fotografski zapis, ki zgolj dokumentarnost daleč presega. 
Njene fotografije odražajo mojstrsko poznavanje likovnih in tehničnih zakonitosti medija. Premišljeno kadriranje sporočilno poudarja avtorsko investicijo fotografinje, na drugi strani pa kaže na pretanjeno razumevanje odrskega dogodka in bodisi izpostavlja bistvene elemente uprizorjene celote bodisi naglašuje neke druge elemente, katerih sosledje ustvarja neko novo zgodbo plešočih teles. V projektu Trajanje koreografinje Andreje Podrzavnik Nada Žgank prestopi mejo med zunanjim in notranjim pogledom, med performerjem in dokumentaristom in tako medij fotografije razpre v novem aspektu scensko-performativnega. Vselej prisotna, a obrobna, skorajda skrita pozicija fotografa se pokaže kot konstitutivni del (vsakega) performativnega dogodka; je njegov nepogrešljiv in tudi nezamenljiv element. Z beleženjem in hkratnim soustvarjanjem dogodek razteza, mu podaljšuje življenje in mu daje nove prvine in oblike v mediju foto-knjige, ki je hkrati dokument in avtonomno, skupinsko umetniško delo.

-----

Fotograf: Sunčan Stone
Umetniška fotografija na področju sodobnega plesa ne povezuje samo plesne scene med seboj, ampak ustvarja most med njo in njenim občinstvom. Komunicira pred in po dogodku, ob tem pa ohranja trajen spomin. Kontinuirano in prizadevno spremljanje sodobnoplesne scene, ki je hkrati tudi visoko profesionalno in obeleženo z izoblikovanimi estetskimi merili, Sunčan Stone pretvarja v dva produkcijska koncepta: prvi je dokumentarno gradivo, ki je pri minljivosti umetniškega medija, kakršen je sodobni ples, nepogrešljivo in nujno za njegovo zgodovinjenje in analitsko raziskovanje; drug produkcijski koncept pa je estetski in pretvarja enkraten umetniški dogodek v trajen fotografski zapis, ki zgolj dokumentarnost daleč presega. 
Njegove fotografije odražajo mojstrsko poznavanje likovnih in tehničnih zakonitosti medija. Premišljeno kadriranje sporočilno poudarja avtorsko investicijo fotografa, na drugi strani pa kaže na pretanjeno razumevanje odrskega dogodka in bodisi izpostavlja bistvene elemente uprizorjene celote bodisi naglašuje neke druge elemente, katerih sosledje ustvarja neko novo zgodbo plešočih teles. Kot zbiralec izmuzljivih, živih in neponovljivih plesnih dogodkov je postal Sunčan Stone nepogrešljiv del plesne scene in tudi eden izmed njenih najbolj zvestih spremljevalcev. Fotografski arhiv, ki ga je v zadnjih letih ustvaril, je neprecenljiv, zapolnjen s plesnimi dogodki, ki skorajda celostno pokrivajo sodobnoplesno dogajanje v Ljubljani. Zase pravi: »Morda res nisem sinestet, vendar vem, da kadar vidim ples, ga moram fotografirati.« Fotografije, ki jih posname, so žive in izražajo dinamiko tudi v trenutkih, ko posamezno ali kolektivno telo na odru miruje, kar je tista posebna kvaliteta, zaradi katere je pomen Sunčanovega dela na področju sodobnega plesa neizpodbiten. 


Posebna nagrada/po izboru komisije: Katja Legin (za knjigo in za No!training lab, variacije na počasnost):
Katja Legin se ustvarjanja, raziskovanja in razumevanja svoje umetnosti loteva iz tako rekoč vseh možnih aspektov in veščin. Taka nuja izhaja in se napaja iz izvrstne performativnosti, s katero vseskozi navdušuje v natančnosti, jasnosti, odločnosti in nežnosti, kar je pokazala v delih Čas Telo Trio Andreje Podrzavnik, Sinestezije Matjaža Fariča, Morda na videz kdaj kot vsi ljudje Kaje Lorenci in Pol-Na-Črta Mateje Bučar.
Med leti 2012 in 2015 je osnovala in izpeljala pilotski projekt, imenovan No!training Lab, v katerem je predlagala strukturiran model raziskovanja ustvarjalnih postopkov, ki jih performativne veščine ter gib, ples, koreografija, dramaturgija in improvizacija hočejo zastavljati plesnim, uprizoritvenim in performativnim praksam. Dragocena izkušnja za ekipo in tudi za naš prostor, ki je s tem pridobil in preizkusil možen model za vrhunsko raziskovanje in ustvarjanje v polju sodobne plesne umetnosti. No!training Lab je ekipa izpeljala v zaključno delo z naslovom Variacije na počasnost – polnokrvno, duhovito, zelo relevantno gledališko-plesno raziskovanje, zaznamovano s  (so)počasnostjo, a tudi s paleto dognanj prijemov in prodornih gledaliških ugibanj za prihodnje delo. Laboratorij in svoje soustvarjanje je Katja prepletla v magistrsko raziskavo – nadgrajeno in s sprotno prakso zgrajeno v knjigo Dvojnosti – Performer in njegovo delo. Skozi prakso in teorijo predstavlja knjiga paleto še kako relevantnih pogledov, premišljevanj, teoretičnih, filozofskih uvidov in eksperimentalnih znanj, vseskozi prepletenih s subtilnimi osebnimi zaznavanji praktičnega raziskovanja in opazovanja. Tako angažirano ter kompleksno zasnovano in izpeljano delo v polju sodobnega plesa je v našem prostoru seveda redko in zato dragoceno. 
 



NAGRADE KSENIJE HRIBAR 2015


komisija: Pia Brezavšček, Blaž Lukan, Sabina Potočki

Nagovor komisije  za Nagrade Ksenije Hribar 2015

FOTOGALERIJA GIBANICE 2015 (fotografije nagrajenk in nagrajencev)

ŽIVLJENSKO DELO
Mateja Bučar


Mateja Bučar že dobrih dvajset let kontinuirano deluje kot neodvisna koreografinja na slovenski sodobnoplesni sceni. Ko je njeno profesionalno baletno izhodišče trčilo s konceptualnimi in formalnimi možnostmi sodobnega plesa, s katerim se je srečala v tujini in v Plesnem teatru Ljubljana, je iz plesalke prerasla v koreografinjo. Da razmerje med eno in drugo vrsto plesa vseeno ni povsem enostavno, pa je skozi koreografski jezik dala vedeti že v enem izmed svojih zgodnjih del Disciplina kot pogoj svobode. Od takrat nas redno preseneča s samosvojimi, konceptualno in vizualno izčiščenimi uprostorjenji plešočih teles. Telesa v koreografijah Mateje Bučar niso samozadostna v avtonomnem plesnem izrazu, ampak so v aktivnem razmerju s scenografskimi objekti, bodisi fizičnimi, bodisi projiciranimi, katerih avtor je navadno njen tako umetniški kot življenjski sopotnik Vadim Fiškin. Tehnologija in scenografija nista nikoli same sebi namen, ampak sta tesno prepleteni s premišljeno koreografijo, ki ni v nobenem pogledu redundantna in ji uspe telo shematizirati tako, da skozi golo formo spregovori kar najbolj obče. Take so denimo zgodnje predstave Ugodje v neugodju, Dependance, Telborg, Media-Medici, O Quadrat in Room&Road, ki je lani doživela svoj remake. To so nedvomno predstave, ki so pri marsikom izmed slovenskih ustvarjalcev in premišljevalcev plesa spremenile način, na katerega je mogoče misliti ples. Mateja Bučar je umetnica, ki ne podlega diktatu novega, ter pusti umetniški ideji več emanacij. V novejših delih, kakršna so Sorry, out of ideas, Bila bi palma in Point-less vztraja pri raziskovanju prepleta plesnega telesa in tehnologije, ki sta v medsebojnem razmerju ponovno vzgib za (re-)prezentacijo nekega bolj temeljnega problema človekovega bivanja. V najnovejših delih pa koreografinja prestopa prag gledališča in se odpravi v javni prostor. Njeni nadvse diskretni, a še vedno formalno izčiščeni in konceptualno jasni posegi v urbani prostor, kakor se jih loteva v delih Zelena luč, Parkiranje pakiranje in Nedoumljivi, odpirajo novo poglavje v njenem opusu in pomembno prispevajo k zbirki sodobnih del, ki razširjajo naše razumevanje sodobnega plesa in koreografije. Ta nagrada naj ne bo zaviralni moment za danes prav kakor nekoč aktivno in prodorno avtorico, ki je sodelovala z več generacijami plesalcev, ampak naj pomeni poklon in priznanje za dosedanji neprecenljiv prispevek k razvoju sodobnega plesa pri nas ter spodbudo za nadaljnje ustvarjanje.  

KOREOGRAF / AVTOR
Andreja Rauch Podrzavnik

Koreografije Andreje Rauch Podrzavnik se odvijajo v presečišču med vsakdanjostjo in njenim estetskim preseganjem ter med koreografijo in antropologijo. V predstavi Čas telo trio (2013-2014) tako spremljamo ples skozi antropološko raziskavo, in to predvsem v povezavi z otroki in starostniki; ta ni »znanstvena«, temveč poetična, a tudi več kakor to: izkorišča elementarno empatijo, sposobnost vživetja, komunikacijske veščine in pa dar za hipno prevajanje razkritega in najdenega v smiselno koreografsko formo. Efemerne oblike, komaj zaznavni premiki, ki bistveno učinkujejo na človekove-ustvarjalčeve-gledalčeve kognitivne in receptivne sposobnosti, želja ustaviti tok časa (od tod zatekanje v »muzej«), ga oblikovati, a hkrati zavest o njegovi mimobežnosti, od katere je vendarle mogoče kdaj pa kdaj odkrhniti delec življenja samo zase: tako bi lahko označili koreografsko delo Andreje Rauch Podrzavnik. Andrejin ples v zadnjih dveh letih (sem sodijo tudi projekti Nezaznaven vzgib, Telo v hiši, hiša v telesu, Gib in glas in Neavtorizirano) je bolj relacijski kakor »estetski«, v njem je več odnosov kakor stanj, več statike kakor gibanja, več misli kakor prispodob; ob tem pa obilica elementarne človeške radovednosti, »naivnosti«, pričakovanja nepredvidljivega, nove definicije »dogodka«. Skratka: čista odprtost in močno vedenje, kaj vse je še v plesu mogoče.
 
PLESALEC / PERFORMER
Jurij Konjar

Ples je za Jurija Konjarja edini možen medij, v katerem lahko kot umetnik diha. Ko ga vidimo plesati, nam postane jasno, da je ples njegov modus vivendi. Ta pa ga, zaradi vse prej kot idealnih pogojev dela, sili v neko drugo vrsto gibanja, v sodobno umetniško nomadstvo, ki poteka od rezidence do rezidence. Nomadstvo ni samo zunanji pogoj, ki ga umetnik sprejme na račun svojega dela, ampak postane produktiven del samega načina, kako do plesa pristopa. To se zgodi tako na ravni vsebine, denimo v avtorskem solu Za Juliana Mer-Khamisa, kjer se brez nepotrebne patetike loteva vprašanja umetnikove vloge v dani družbeni situaciji, ki jo prekarni nomadizem nemalokrat ohromi. Še bolj pa na ravni forme – v delu Still nasproti dejstvu nenehnega gibanja išče stalnost, oporno točko, nek »score«, ki bi lahko v tej neizbežni mimobežnosti vsakokrat odprl polje za dogodek srečanja. Kljub tudi drugim uporabljenim izraznim sredstvom je za Konjarja vsakokrat prav ples tisti, ki dogodek omogoča, je nosilec tistega presežnega in neizrekljivega. Konjar za ples vselej rajši izumlja nove načine njegovega obstajanja, ki so smiselni za vsako posebno situacijo njegovega pojavljanja, kot pa da bi se podrejal obstoječim strukturam ali diktatu fiksne koreografije. V tem smislu je še posebej dragocen njegov prispevek k pojmovanju in praksi plesne improvizacije. Njegovo plesno telo ima lastnosti radovednega otroka v igri, saj ples obravnava kot neizčrpno polje možnega, ki se ne ustavlja pri običajnih rešitvah, ampak vedno najde tisto »še nekaj«. To pa je vseskozi že čuteče in misleče telo, ki v sredo svoje nedvoumne virtuoznosti povsem koncizno umešča tudi nenadne ustavitve, sinkope, spotikljaje in nevarne pregibe in tako rahločutno pripoveduje zgodbo nekega življenja.
 
PEDAGOG
Kolektiv plesnih pedagogov Srednje vzgojiteljske šole in gimnazija Ljubljana (SVŠGL) – umetniška gimnazija, smer sodobni ples: Maja Delak, Mojca Dimec, Nina Fajdiga, Andreja Kopač, Vita Osojnik, Sinja Ožbolt, Špela Repar Lomovšek, Petra Pikalo, Matjaž Predanič, Miljana Sgerm, Dušan Teropšič, Nataša Tovirac, Tina Valentan, Urška Vohar, Matej Voje in Ana Čigon ter ravnatelj Aljoz Pluško 

Pedagoški program SVŠGL – umetniške gimnazije, smer sodobni  ples,  že od leta 1999 dijakom omogoča, da svojo nadarjenost za ples in gledališče razvijajo na temelju strokovno preverjenih in kvalitetnih vzgojno-izobraževalnih pristopov, s poudarkom na razvoju individualnih kvalitet. Zato ne čudi, da je med maturanti SVŠGL na plesnem področju vse več aktivnih in kar nekaj vrhunskih plesalcev in mladih koreografov, ki so zaključili šolanje po tem programu. Iz zadnjih dveh letih moramo izpostaviti Pred-premiero in Večer solov v letih 2013 in 2014: obe prireditve sta na najboljši način predstavili tako kvalitetno delo pedagogov kot napredek in dosežke mladih plesalcev. Kljub mladosti dijaki poleg sodobnoplesne tehnike obvladajo tudi vse potrebne odrske veščine in spretnosti. Vsakoletno Pred-premiero in Večer solov zaznamuje zanimiva in aktualna tema, povezana s sodobnim plesom, ki jo dijaki pod vodstvom prizadevnih plesnih pedagogov skupaj predelajo. Na ta način so enakovredno vključeni v kreativni proces, improvizacijo in lasten angažma na vseh nivojih izobraževalnega procesa, tako pri teoretičnih kot praktičnih predmetih. Obe prireditvi sta bili po umetniški plati, odmevnosti in številčnosti tako nastopajočih kot publike izredni odrski doživetji. Med dosežke sodita tudi uspešno izvedena mednarodna izmenjava slovenskih in čeških plesalcev in pedagogov SVŠGL in  Duncan Centra iz Prage v letu 2014, ki so pod mentorskim vodstvom Maje Delak izvedli plesno predstavo v Ljubljani in Pragi, in pa vzpostavitev pilotskega projekta PRAKTIKUM, enoletnega aktivnega usposabljanja in izobraževanja na področju sodobnega plesa, namenjenega maturantkam in maturantom SVŠGL, pa tudi vsem aktivnim profesionalnim in polprofesionalnim plesalcem in plesalkam v letu 2014/2015.
S plesalci, ki jih usposobi pedagoški kolektiv SVŠGL, se nam ni treba bati prihodnosti!
 

OBLIKOVALEC ZVOKA
Tomaž Grom

Vsestranskega glasbenega in zvočnega inovatorja Tomaža Groma dobro poznajo v glasbenih, plesnih, gledaliških in filmskih krogih, tako znotraj kot zunaj nevladne umetniške scene. Že dolga leta je pomemben soustvarjalec tudi na polju sodobnega plesa, kar potrjujejo številna sodelovanja s koreografi in plesalci od leta 1996 do danes. Kot skladatelj, improvizator, kontrabasist, član številnih zasedb, pa tudi kot perfomer, mentor in nepogrešljiv programski vodja zavoda Sploh s širokim angažmajem pravzaprav presega ozkost kategorije »oblikovalec zvoka«. Nagrado mu zato podeljujemo za različne glasbeno-zvočne presežke, povezane s sodobnim plesom: za izvrstno avtorsko glasbo in oblikovanje zvoka  v predstavah Huda mravljica in Sokol! in v performansih Vie Negative, za domiselni avtorski koncept in izvedbo kreativne delavnice Z zvokom o plesu v sodelovanju s Špelo Trošt in produkciji Zavoda Sploh in za njegovo neprecenljivo vlogo idejnega pobudnika in programskega vodje NEFORME, redne serije glasbeno-plesnih improvizacij, ki plesalcem in glasbenikom že nekaj let omogoča medsebojno izmenjavo in refleksijo ustvarjalnih principov in postopkov, občinstvu pa dragocen vpogled v ustvarjalne potenciale na omenjenih umetniških področjih. Naj nagrada letošnjemu nagrajencu služi tudi kot zaveza, da kljub vsestranskemu angažmaju ostane zvest sopotnik sodobnega plesa tudi v prihodnje.

OBLIKOVALEC SVETLOBE
Luka Curk 

Luka Curk je vodja odra v Centru kulture Španski borci ter svetlobni in zvočni oblikovalec. V zadnjih dveh letih je opazno svetlobno oblikoval več predstav, izvedenih v  njegovi matični ustanovi (npr. Huda mravljica, Sokol!, Dramaturgija upora, Ni manifesta), pa tudi drugod (Sezona lova, Namišljena resnica, Novodobni nomadi, Pas de tea). Kot oblikovalec svetlobe se zna Luka Curk kreativno prilagoditi na tehnične možnosti, ki jih ponuja posamezno prizorišče, in z omejenimi sredstvi doseči maksimalne estetske in pomenske učinke. Tako v predstavi Sokol! s svetlobo prikliče obe plešoči figuri tako rekoč iz spomina in jima na prizorišču dodeli svetlobna otoka, v katerih odplešeta uvodni del predstave. Pomembna je igra senc, ki jo omogoča premišljena postavitev reflektorjev, s čimer na igriv način evocira neko temeljno razmerje svetlobnega oblikovanja, razmerje med svetlobo in temo. V predstavi Sezona lova Curkova luč tako rekoč nadomešča scenografijo: s pokončnimi neonskimi palicami v ozadju ter reflektorskima rampama levo in desno natančno omeji dogajalni prostor in ga skozi predstavo s premišljeno vpeljavo barve učinkovito spreminja, tako da se pred plesalci in gledalci odpira serija scenografsko, atmosfersko in dinamično raznovrstnih prizorišč oz. prostorov, ki jasno locirajo plesno dogajanje ne samo v estetskem, temveč tudi idejnem smislu. Enako nazorno, z delikatno uporabo barv in refleksov, spreminja in stopnjuje tudi raster plesnih tal, s čimer ponuja plesalcem možnost plesnih preklopov v različna emotivna in fizična stanja, ki jih zahteva uprizoritev.
 
 
KRITIK/TEORETIK/DRAMATURG
Jasmina Založnik

Jasmina Založnik deluje na plesnem področju v različnih vlogah: je umetniška vodja, producentka in umetniška sodelavka domačih in tujih festivalov, dejavna članica različnih konceptualnih ali organizacijskih plesnih pobud in dogodkov, teoretska performerka, predvsem pa plesna teoretičarka, dramaturginja in kritičarka. Širina njenega delovanja produktivno vpliva na njeno teoretsko in publicistično delo v dveh pogledih: pomaga ji, da lahko o plesu piše kot o »razširjeni praksi«, torej v povezavi s številnimi konteksti in razmerji, v katera ta vstopa, hkrati pa ga »bere in občuti« tudi v tistem dotiku z »oklevajočim« plesnim telesom, iz katerega ne raste samo ples kot tak, temveč tudi njegova refleksija oz. teorija. V zadnjih dveh letih je Jasmina Založnik delovala kot kritičarka na portalu SiGledal in Radiu Študent, kot avtorica teoretskih člankov v revijah Maska, Mentor, Teorija in praksa, Performance Research itn., kot dramaturginja, producentka in soavtorica projektov, kot so CoFestival, Hodi Mesto, ABCDE_F, Prestopi, Nova garda pleše itd. Jasmina Založnik je nujni sestavni del slovenske plesne scene, ki jo bogati s svojo teoretsko premišljeno in družbeno angažirano pisavo in ji na ta način daje tisto veljavo, ki jo potrebuje in si jo tudi zasluži.
 
PRODUCENT
Petra Hazabent

Petra Hazabent kot producentka, kuratorka in raziskovalka kulturnih politik sodeluje s številnimi domačimi in tujimi organizacijami in ustvarjalci na umetniški in kulturni sceni. Kljub mladosti (študij na FDV je leta 2008 zaključila s primerjalno analizo modelov kulturnih politik Nizozemske in Slovenije) ima za seboj bogat opus realiziranih projektov, pomembnih za razvoj sodobnoplesne in uprizoritvene scene tako v lokalnem kot mednarodnem pogledu. Nagrado Ksenije Hribar za producentsko delo v zadnjih dveh letih prejme za uspešno producentsko delo in programsko vodenje Festivala eksperimentalnega giba – NAGIB v produkciji Plesne izbe Maribor med leti 2008 in 2013; za idejni koncept, vzpostavitev in uspešno ter odmevno dvoletno delovanje mednarodne  partnerske mreže eksperimentalnih plesnih umetnikov iz Slovenije, Hrvaške in Avstralije, ki poteka v obdobju 2012-2015, za ustanovitev Društva za kulturno produkcijo in afirmacijo umetniških procesov – Nagib v letu 2013, ki mu tudi predseduje, in za vzpostavitev prireditve Nagib na oder, ki predstavlja prvi poskus kontinuiranega mesečnega programa na področju sodobnih uprizoritvenih umetnosti, kakršnega v Mariboru do danes ni bilo.

 

NAGRADE KSENIJE HRIBAR 2013


NAGRAJENCI IN UTEMELJITVE 

komisija: Tamara Bračič Vidmar, Mateja Rebolj, Suzana Koncut


ŽIVLJENJSKO DELO
Jasna Knez

Jasna Knez, ki na slovenskih plesnih prizoriščih deluje že 56 let, nadaljuje tradicijo slovenskega ekspresionizma, ki ga je vedno bogatila s sodobnejšimi plesnimi oblikami, s poglabljanjem v afriška plesna izročila in vzhodne plesne tradicije. Vse te prvine je znala z njej lastno žensko plesnostjo vedno interpretirati po svoje in ustvarjati izvirne gibalne sinteze, prepletene z domiselno uporabo drugih izraznih sredstev. Tako je ostajala zvesta avtorskemu soloplesu, ki je pri njej temeljil na improvizaciji in raziskovanju giba, iščoč vedno nove, na naravnem gibu temelječe, a kompleksne plesne oblike. Pri tem je preizkušala izrazito novatorske odrske oblike, saj je ples že zgodaj prepletala z govorjeno besedo, vsakdanjim gibom, raziskovala je vpliv gibanja na tonski zapis in na projicirano likovno podobo, pa tudi dogodke na specifičnih lokacijah. Pomembno je tudi njeno mentorsko in plesno-pedagoško delovanje. Ne glede na skupine in usmeritve, s katerimi je bila povezana, je Jasna Knez vedno ostajala "ponosna marginalka", vse do danes svojstvena in izvirna ter popolnoma predana plesnemu ustvarjanju.

PLESALKA
Maša Kagao Knez 


Če je Maša K. Knez svojo plesno pot začela kot subtilna plesalka, ki širi svoje polje in tehniko z afriškim plesnim izročilom, je danes zrela in odlična plesalka, ki magične prvine afriškega plesa nadgrajuje z dobro postmoderno tehniko in nadvse očarljivo odrsko prezenco. Je ena izmed slovenskih plesalk z izrazitim lastnim slogom, ki je v zadnjih letih opazno razvila nove plesne, igralske in performerske potenciale.

PLESALEC 
Loup Abramovici


Loup Abramovici je v naš prostor prinesel bogate mednarodne izkušnje in izjemno odrsko prezenco. Njegovo visoko disciplino telesa dopolnjuje lucidna, razdelana in globoko razpredena sposobnost improviziranja. V svoj natančen plesni izraz vnaša razgledanost, refleksijo, humor, domišljijo, kar bi skoraj lahko imenovali transcendenco plesa."

PERSPEKTIVNE PLESALKE
Skupina plesalk: Enya Belak, Veronika Valdes, Jerca Rožnik Novak, Maša Hawlina 


Štiri mlade plesalke so se na zanimiv, svež, a vendarle zrelo dosleden način lotile pogumne teme že v prvi skupni predstavi (The Daddy's Project). Odlikuje jih entuziazem, izrazit ustvarjalni naboj in celovito razmišljanje o odrskem dogodku. Med plesalkami zelo različnih lastnosti je mogoče opaziti razpoznavne odrske prezence, ki so potencial na slovenski plesni sceni. Nagrada naj bo potrditev, da so na pravi poti.

KOREOGRAF
Matija Ferlin


Matija Ferlin z vsako svojo predstavo vnaša v naš prostor nekaj novega in presenetljivega, kar gledalca na tak ali drugačen način nujno vznemiri. Čeprav je njegovo poglobljeno delo usmerjeno v raziskovanje gibalnega sistema, ne koreografira samo giba, ampak tudi idejo, prostor, emotivni učinek. Njegove predstave odlikuje emotivno-ekspresivna polnost in večplastnost izraza, podprti s tehnično vrhunskostjo in občutkom za strukturo ter ritem. Njegov koreografski pristop z jasnimi stališči postavlja relevantna vprašanja za scenske umetnosti kot celoto v širšem razponu časa in zgodovine.

KOREOGRAFINJA 
Mala Kline 


Predstave Male Kline temeljijo na teoretskih predpostavkah in poglobljenem raziskovanju predmeta uprizarjanja. Je filozofsko podkovana in inteligentna umetnica, ki pa ima na odru izjemno sposobnost odpiranja imaginativnih podob in prostorov. Z obdelovanjem arhetipskih tematik in učinkov je razvila svojstven odrski slog, ki je v svoji kompleksnosti zmožen najrazličnejših presenetljivih preobrazb na tankem robu med kaosom in emotivno precizno strukturo.

PERSPEKTIVNI KOREOGRAFINJI
Tandem Teja Reba, Leja Jurišić 


Teja Reba in Leja Jurišić sta izkušeni plesalki in sveže presenetljivi koreografinji, ki v skupnem delu z razmislekom izoblikujeta inteligenten odnos do idej, praks in teorij preteklega in današnjega trenutka. Njuna duhovitost, prodornost in drznost so v našem prostoru unikum. Z jasnimi odrskimi in idejnimi stališči reflektirata stanje duha v družbi in se ukvarjata z aktualnimi problematikami, delovanje pa izrazito razširjata s polja plesnega v vode performansa.

OBLIKOVALKA SCENE NA PODROČJU SODOBNEGA PLESA
Petra Veber 


Petra Veber je inovativna in dinamična scenografka, ki pri vsakem projektu preseneti s svežino in pogumnim pristopom. Predstave, pri katerih sodeluje, močno zaznamuje s svojimi scenografskimi elementi, saj poleg prostora kreira tudi misel, ne da bi si pri tem scenografija prilastila predstavo. Na oder vnaša inovativno uporabo prostora in scenografskih elementov, ki skozi njeno globoko prepleteno sodelovanje z avtorji, razumevanje celote in detajla ter sposobnost kritičnega premisleka umetniškega dela tvori nove ravni pomenov.

OBLIKOVALEC ZVOKA NA PODROČJU SODOBNEGA PLESA
Luka Prinčič


Avtorski zvok Luke Prinčiča je vedno premislek o funkciji zvoka v sodobnih plesnih uprizoritvah. Nikakor ne nastopa kot podpora ali dekor, ampak vedno kot partner plesalca/performerja in predstave kot celote, s katerima stopa v raznovrstne odnose. S tem zvok afirmira kot enakovredno in avtonomno izrazno sredstvo, ki po svoje interpretira izhodišča odrskega dogodka. Luka Prinčič pri tem inovativno raziskuje tudi tehnološke plati in možnosti dialoga med ustvarjanjem zvoka, gibom in dogodkom, kar razvija novo in drugačno odrsko prezenco.

OBLIKOVALEC SVETLOBE NA PODROČJU SODOBNEGA PLESA
Igor Remeta 


Igor Remeta je vsestranska, nepogrešljiva stalnica številnih plesnih dogodkov, ki na sceni neinstitucionalnih sodobnih scenskih umetnosti deluje že 15 let. Njegov občutek za estetiko in domiselnost pri izvedbi zahtevnejših svetlobnih postavitev iz ubornega nabora tehnične opreme, ki jo ima običajno na voljo, sta izjemna. Pri delu je praktičen, hiter in pronicljiv, projektom pa zna dodati neprecenljivo srž in sol.

PERSPEKTIVNI PLESNI PRODUCENT
Samo Selimović 


Čeprav Samo Selimović šele vstopa v produkcijsko sodelovanje z ustvarjalci sodobnega plesa, je že dokazal, da je mnogo več kot samo organizator dogodkov. Kot mednarodni promotor je izvedel nemalo mednarodnih gostovanj slovenskih umetnikov in vzpostavil tudi daljnoročnejša mednarodnega sodelovanja. S svojim delom prispeva h kvaliteti in prepoznavnosti slovenskih produkcij, kot kreativen, iznajdljiv in deloven producent pa ima velik potencial za sodobni ples, tudi v povezavi z drugimi umetniškimi oblikami.

PRODUCENT NA PODROČJU SODOBNEGA PLESA
Žiga Predan 


Žiga Predan je eden izmed redkih samostojnih in izključno plesnih producentov, ki se mu kljub nezavidljivim finančnim pogojem posreči predstave produkcijsko realizirati na inovativen in dosleden način, pri čemer nikoli ne pozabi na postprodukcijo. Odlikuje ga široko poznavanje področja umetnosti in kulturnih procesov, kar mu daje prednost pri načrtovanju in razmisleku produkcije in njene vpetosti v mednarodni prostor. Čeprav deluje šele nekaj let, je s svojim poglobljenim, razgledanim in široko usmerjenim delovanjem že razvil izrazito nov profil producenta. 

KRITIČARKA NA PODROČJU SODOBNEGA PLESA
Pia Brezavšček 


Pia Brezavšček spremlja sodobno odrsko umetnost s temeljitostjo in natančnostjo, upoštevajoč kontekste, v katerih nastaja ter posebnosti njenih avtorjev. Ples bere s pravo mero teoretskega znanja in  razumevanja. Njeni poglobljeni prispevki v različnih medijih daleč presegajo zgolj kritiško ali komentatorsko pisanje ter sodobni ples umeščajo v širše teoretske in umetnostne opredelitve. Iz njene izrazite predanosti sodobni odrski umetnosti raste razpoznaven opus, v katerem zna do sodobnega plesa izkazovati tako distanco kot ljubezen.
 

 
MEDIJI  2015

o festivalu GIBANICA in nagradah Ksenije Hribar:

Koreografija v teoriji in praksi, Radio Študent, Teritorij teatra, Nenad Jelesijevilć, 9. 3. 2015
7. Gibanica, bienale slovenske sodobne umetnosti, RTV SLO, ARS, Petra Tanko, 3. 3. 2015
Sedma Gibanica spečena in pojedena, Parada plesa, Daliborka Podboj, 1. 3. 2015
Gibanica podelila nagrade in se izklopila. Do leta 2017, Parada plesa, februar 2015
Ksenija Hribar, plesalka in koreografinja, ki je ustvarila zgodovino sodobnega plesa, MMC, RTV SLO,  27. 2. 2015
Dediščina Ksenije Hribar, RTV SLO, Osmi dan, 26. 2. 2015
O koreografskih praksah in potezah, MMC, RTV SLO,  Nenad Jelesijevilć, 24. 2. 2015
Gibanica 2015 - Radio Študent, Teater v eter, 23. 2. 2015
Nagrada Ksenije Hirbar Mateji Bučar, Večer, 23. 2. 2015
V CD s podelitvijo nagrad zaključek 7. Gibanice, STA, 21. 2. 2015
Mateja Bučar in drugi nagrajenci Ksenije Hribar, MMC, RTV SLO,  21. 2. 2015
Med dobitniki nagrad Ksenije Hribar Andreja Rauch Podrzavnik in Jurij Konjar, Si.gledal.org, 21. 2. 2015
Uvod v Gibanico: pričevanja in spomini Ksenije Hribar, MMC, RTV SLO, 18. 2. 2015
Sedma izdaja festivala Gibanica, Mladina, 18. 2. 2015
Obsojen na solo predstave in duete, Delo, Maja, Megla, 18. 2. 2015
Razgibana plesna poslastica, Dnevnik, Ana Schnabl, 13. 2. 2015
7. bienale slovenske sodobne plesne umetnosti Gibanica, City Magazine, Ajda Šubelj, 8. 2. 2015

o Ireni Tomažin (Nagrade Gibanice - nagrada strokovna žirije in nagrade publike)
Irena Tomažin: V sebi imamo cel kup glasov, MMC, 2. 4. 2015, Nika Arhar
Glas kot jedro ustvarjanja, Razgledi, 17. 3. 2015, Zala Dobovšek
Intervju: Irena Tomažin: "Improvizacija je zame srečanje z drugimi in same s sabo", Hrup.mag.com, 17. 3. 2015, Žiga Jenko

Kako se slišijo portreti nekega glasu, glasu Irene Tomažin, MMC, RTV SLO, 11. 3. 2015

o Mateji Bučar (stanovska nagrada Ksenije Hribar za življensko delo)
Intervju Osmi dan, TV SLO, 5. 3. 2015
Poslušanje zahteva več napora kot izrekanje - DNEVNIK, Ana Schnabl, 21. 2. 2015
Nagrada Ksenije Hribar za sodobni ples Mateji Bučar..., RTV SLO, Kulturna panorama, Petra Tanko, 21. 2. 2015
Plesna nagrada umetnici, "ki ne podlega diktatu novega", MMC, RTV SLO, 16. 2. 2015

o Andreji Rauch Podrzavnik (nagrada Ksenije Hribar - avtorica/koreografinja)
Ples je način obnašanja (Onkraj giba, Andreja Podrzavnik), Dnevnik, Ana Schnabl, 17. 3. 2015
Nezaznaven vzgib v Moderni galerijiMMC, RTV SLO, 5. 3. 2015

o Petri Hazabent
Petra Hazabent prejela nagrado Ksenije Hribar, dostop.si, 26. 2. 2015 (nagrada Ksenije Hribar - producentka)

MEDIJI  2013
24. 2. 2013 - MMC RTV SLO
Najboljši plesni predstavi sta Eden in Sramota. Društvo za sodobni ples je podelilo tudi nagrade Ksenije Hribar
25. 2. 2103 - Siol
Prvič stanovske nagrade za sodobnoplesne ustvarjalce
25. 2. 2013 - Dnevnik
Nagrade, ki so poplačale dolg
11.3. 2013 - Parada plesa, Daliborka Podboj
15. 3. 2013 - Parada plesa, Daliborka Podboj
 
Izdelava spletnih strani Normstudio.si